...in loco qui dicitur Riziano...: Zbor v Rižani pri Kopru leta 804 / Die Versammlung in Rižana/Risano bei Koper/Capodistria im Jahre 804 9616033549 [PDF]

Zitiervorschau

H a r a l d K r ä h w in k l e r

... IN LOCO QUI DICITUR RIZIANO ... ZBOR V RIŽANI PRI KOPRU LETA 804 DIE VERSAMMLUNG IN RIŽANA/RISANO BEI KOPER/CAPODISTRIA IM JAHRE 804

Prevod v slovenščino: Doris Debenjak Redakcija slovenskega prevoda: Peter Štih

KNJIŽNICA ANNALES 40 Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper Zgodovinsko društvo za južno Primorsko

KOPER 2004

Harald Krähwinkler: ... in loco qui dicitur Riziano ... Zbor v Rižnni pri Kopru leta 804 Die Versammlung in Rižana/Risano bei Koper/Capodistria im Jahre 804 Knjižnica Annales 40 Odgovorni urednik: Darko Darovcc Urednica: Vida Rožac Darovcc Lektor: Jože Hočevar Recenzenta: dr. Rajko Bratož, dr. Peter Štih Strokovna redakcija: dr. Peter Štih Prevajalka: Doris Debenjak Oblikovanje: Dušan Podgornik Stavek: Uroš Čuden, Medit d.o.o. Slika na naslovnici: Stojan Batič: Rižanski zbor, relief v bronu Izdajatelja: Univerza na Primorskem, Znanstvcno-raziskovalno središče Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko Za izdajatelja: dr. Darko Darovcc, Salvator Žitko Tisk: Gratis trade d.o.o. Naklada: 500 izvodov Finančna podpora: Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport Republike Slovenije, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 945.33”06/08” KRÄHWINKLER, Harald “— in loco qui dicitur Riziano —” : zbor v Rižani pri Kopru leta 804 = #dic ^Versammlung in Rižana, Risano bei Koper, Capodistriaim Jahre 804 / Harald Krähwinkler; [prevajalka Doris Debenjak). - K oper: Univerza na Primorskem, Znanstvcno-raziskovalno središče : Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2004. - (Knjižnica Annales ; 40) ISBN 961-6033-54-9 (Zgodovinsko društvo za južno Primorsko) 217479168

KAZALO / INHALT

Predgovor.....................................................................................................................9 Uvod........................................................................................................................... 11 Izročilo....................................................................................................................... 13 Prosopographica........................................................................................................ 17 Politične strukture.....................................................................................................31 Gospodarske in socialne strukture.......................................................................... 43 Recepcija................................................................................................................... 49 Edicija in prevod / Edition und Übersetzung..........................................................59 Načela edicije / Editionsgrundsätze............................................................ 61/62 Objave, regesti in prevodi / Editionen, Regesten und Übersetzungen..... 63/65 Edicija / Edition.................................................................................................. 67 Prevod / Übersetzung................................................................................... 82/83 Diplomatična sestava / Diplomatischer Aufbau..........................................97/99 Vorwort.................................................................................................................... 103 Einleitung................................................................................................................ 105 Überlieferung..........................................................................................................107 Prosopographica..................................................................................................... 111 Politische Strukturen.............................................................................................. 127 Ökonomische und soziale Strukturen.................................................................... 141 Rezeptionsgeschichte............................................................................................. 147 Appendix / Appendix...............................................................................................159 Kratice / Abkürzungen...................................................................................... 161 Viri in pripomočki / Quellen und Hilfsmittel..................................................164 Literatura / Literatur..........................................................................................168

5

... IN LOCO QUI DICITUR RIZIANO ... ZBOR V RIŽANI PRI KOPRU LETA 804

PREDGOVOR Pričujoče delo temelji na raziskavah, ki so delno bile osnova za mojo knjigo o Furlaniji v zgodnjem srednjem veku, izšlo leta J 992J Do razširitve in poglobitve teh raziskav je sedaj prišlo zaradi 1200-letnice Rižanskega zbora, pri čemer se je novejšim zgodovinskim študijam potrebno zahvaliti za pomembne impulze. Zlasti je treba opozoriti na zelo pomembno raziskavo inkvizicijskega postopka, ki jo je opravil Stefan Esders.2 Po avtopsiji rokopisnega izročila se ob tej priložnosti zdi smiselna tudi nova komentirana izdaja latinskega besedila s predelanim prevodom - tu v slovenščino in nemščino.3 Zaradi precejšnjih problemov z ohranjenimi viri lahko upravičeno pričakujemo, da bo tudi v bodoče (nujno) prišlo do revidiranih izdaj, prevodov in komentarjevA Archivio di Stato v Benetkah mi j e hvalevredno dovolil vpogled v Codex Trevisaneus. Za izdajo te publikacije se zahvaljujem Znanstveno-raziskovalnemu središču Univerze na Primorskem, še posebej njegovemu direktorju doc. dr. Darku Darovcu in urednici Založbe Annales prof. Vidi Rožac Darovec. Za nemaj­ hen trud, potreben za prevod v slovenščino se zahvaljujem prof. Doris Debenjak (Ljubljana), za znanstvene napotke pa prof. Salvatorju Žitku (Pokrajinski muzej Koper), dipl. arh. Mateju Župančiču (Pokrajinski muzej Koper in UP ZRS Koper) in dr. Giuseppeju Albertoniju (Trento). Se zlasti pa se zahvaljujem univ. prof. dr. Petru Stihu (Ljubljana) za znanstveno redakcijo slovenskega prevoda in prijatelj­ sko spremljanje nastajanja publikacije.

■ 2 3 4

Krähwinkler, Friaul 199-243. Esders, Regionale Selbstbehauptung 49-112. Glej str. 67-81,82-95. Prim. v tem smislu zapisane besede pri Esdcrsu, Regionale Selbstbehauptung 53 op. 12: “Besedilo placita ima kljub vsemu pač zaradi razmer izročila še vedno celo vrsto jezikovnih in stvarnih težav pri razumevanju, kijih tudi nova edicija ne bi mogla odpraviti.”

9

UVOD Ko so leta 788 vojvodino Bavarsko priključili frankovski državi,1 je oblast Karla Velikega morda zajemala tudi že Istro. Najpozneje leta 791 je nedvomno že bilo tako. V tem letu je namreč frankovski kralj iz vojaškega tabora svoji soprogi Fastradi poslal pismo, v katerem posebej opozarja na istrskega vojvodo (dux) z njegovimi ljudmi kot zaveznika frankovsko-langobardskih čet v vojni z Avari.2 Osebnostni profil in ime - Janez - tega istrskega vojvode postaneta potem jasno oprijemljiva v okviru sodnega zbora, bržkone iz leta 804. Listino, ki je bila na­ pisana v zvezi z njim in ki osvetljuje ustavno- in upravnozgodovinske razmere v Istri, zgodovinska literatura označuje kot Rižanski zbor (placit).3 Pravna vsebina tega dokumenta je urejanje političnih razmer v Istri. Odposlanci, ki sta jih posla­ la vladarja, namreč Karl Veliki kot cesar in njegov sin Pipin kot kralj Italije, po obravnavi predloženih pritožb dosežejo dogovor politične in cerkvene oblasti z istrskim vodilnim slojem. Po mnenju Georga Waitza je Rižanski zbor “eden najzanimivejših aktov za zgodovino Karla (Velikega)”, po Ernstu Mayerju pa je to sploh “najbolj pomemb­ na listina italijanske ustavne zgodovine vse do 11. stoletja” in eno najbolj “prepri­ čljivih poročil tudi o frankovski upravi nasploh”.4 Pravni zgodovinar Giovanni de Vergottini je Rižanski zbor označil kot “enega najpomembnejših dokumentov za srednjeveško zgodovino Istre in cele Italije”.5 Lujo Margetič ga imenuje “enega od najbolj bogatih virov za zgodovino zgodnjega srednjega veka ne samo Istre, ampak tudi Bizanca in Frankov”.6 V uvodu v eno od novejših izdaj pa je ta vir

1 2 3 4 5

6

Wolfram, Grenzen und Räume 221 sl. MGH Epistolae variorum 20. Prim. str. 17 št. 2. Glede terminologije in recepcije gl. str. 49 sl. I Placiti I, n. 17. Waitz, Deutsche Vcrfassungsgcschichtc 3,488. Mayer, Munizipalvcrfassung 259. Prim. Esders, Regionale Selbstbehauptung 51. De Vergottini, Lineamenti storici 23: “Sui campi di Risano ... tennero il solenne Placito, i cui alti costituiscono uno dei piti insigni documenti per la storia medioevale dcH’Istria c dcll'Italia intera.” Margetič, L'Istria bizantina 92: “11 Placito di Risano č una tra lc piii rieche fonti delta storia dcH’Alto Medio evo non solo dcll’Istria, ma anchc di quclla di Bisanzio e dei Franchi.”

11

... IN LOCO QUI DICITUR RIZIANO ...

označen kol “eno najpomembnejših besedil zgodnjega srednjega veka in evrop­ skega (srednjega veka) nasploh”.7

7

Petranovič - Margctič, II Placito del Risano 55: c in generale curopco.”

12

.. uno dci piii importanti testi dcll’Alto medio evo

IZROČILO Listina je ohranjena v prepisu v Codex Trevisaneus (fol. 21 r-23r).1 Ta obsežni papirni rokopis iz 15. ali začetka 16. stoletja je eden od najbolj dragocenih zbir­ nih rokopisov za starejšo beneško zgodovino.23Codex Trevisaneus je poimenovan po njegovem nekdanjem lastniku, učenem patriciju Bernardu Trevisanu (16521720). Iz zapuščine njegovega brata Francesca Trevisana (1658-1732), ki je bil v zadnjih letih svojega življenja veronski škof, je rokopis skupaj z drugim gradi­ vom, ki je zanimivo za javnost, končno prišel v arhiv Beneške republike (danes Archivio di Stato di Venezia), kjer ga sedaj hranijo v zbirki Secreta? Medtem ko so “uradne” zbirke listin Serenissime sestavljali oziroma dopolnjevali dlje časa,4 pa je Codex Trevisaneus nastal tako rekoč v eni sapi. V ne povsem rigoroznem kronološkem zaporedju vsebuje na 465 sodobno numeriranih folijih prepise listin in drugih dokumentov iz obdobja med leti 628/630 in 1394.5 Nekaj prepisov se

1

2

3 4

5

Gl. slike v tej knjigi str. 69 sl. Glej tudi Petranovič - Margctič, II Placito del Risano 71-75; Zctto, Anno domini 804, [100]-[l05], Dva prepisa, ki sta imela za predlogo Codex Trevisaneus, hranijo v Bibliotcca Nazionalc Marciana (BNM): Cod. Lat. X, 181 (17. stoletje) in Cod. L at X, 310 (18. stoletje). Kopijo, ki jo je naredil G. B. Verči v 18. stoletju, hrani knjižnica muzeja Musco Corrcr: BMC Cod. 2672; prim. Bruncttin, II cosiddctto testamento 70 op. 34. Faksimile besedila Rižanskega zbora iz BNM Cod. Lat. X, 181 (Codex diplomaticus venetus sacer et profanus ab anno 686 usque 1512 ex antiquo exemplari quod Bernardus Trevisanus olim possidebat, fol. 18r20v) je reproduciran pri Zctto n.n.m. [ 110]-[ 115]. Za Codex Trevisaneus (Codice Trcvisanco) prim. Da Mosto, L’Archivio di Stato II, 251; Archivio di Stato di Venezia (1994) 907 in 916; Krctschmaycr, Geschichte 397; Bcsta, Tomaso Diplovataccio zlasti 335 sl.; Monticolo, I manoscritti 204 sl., zlasti 214-219 in 291-305; BrcOlau, Venezianische Studien 69 sl.; Bruncttin, II cosiddctto testamento zlasti 62-73. Shranjen je v modri škatli z napisom: Secreta - Codex Trevisaneus (Codice Trevisaneo). Opremljen je tudi z oznako izvora: Appartiene alio Archivio Pmprio Trevisan, n. 5. Liber primus pactorum je bil po mnenju Georga Hcinricha Pcrtza, Übersieht 618 sl. začeta v prvi polovici 13. stoletja in pisan naprej vse do 15. stoletja. Prim. Tafel - Thomas, Der Doge Andreas Dandolo 157 sl. Na platnici je v pisavi 18. stoletja najprej navedeno splošno vsebinsko kazalo: Series Litterarum, Privilegiorum et Pactorum etc. Pontificum, Imperatorum et aliorum Principum ad Venetorum Ducatum et Ecclesias spectantium Ab Anno 700 C(irc)a ad 1400, potem rcccpcijsko-zgodovinsko opozorilo: Plura ex his Documentis addita sunt Italiae Sacrae Ferd(inandi) Vghelli et praecipuae tom. 5. ad Patriarcas Aquileien(ses) et Gradenses per Nicolau(m) Coletum an(no) 1720, qui sae-

13

- IN LOCO QUI DICITUR RIZIANO ...

je morda izgubilo6. Anonimni kompilator je pisal v zelo tekoči notarski kurzivni pisavi s številnimi okrajšavami; datacija na podlagi paleografskih kriterijev je prilično težavna. Iz vsebinskih razmislekov je hotel Giovanni Monticolo nastanek Codexa Trevisaneusa postavili že v leta med 1394 in 1419, medtem ko so Andrea Da Mosto in drugi zastopali stališče, d aje kodeks nastal ob koncu 15. ali v začetku 16. stoletja.7 Za prvi del zbirke je bil glavni vir bržkone - danes izgubljeni - pergamentni rokopis, ki ga literatura označuje kot Liber Egnatii.8 Ta oznaka se nanaša na si­ glo Eg. ali Egn. ali zgolj E., ki se na več mestih kodeksa pojavlja kot opomba na robu. Oznaka Liber Egnatii izhaja od tega, da je bil eden od prejšnjih pos­ estnikov tega danes izgubljenega kodeksa, beneški humanist Giovan Battista (Giambattista) Cipelli (14787-1553), znan pod vzdevkom Egnatius.9 Sigli Eg. (ali podobno) praviloma sledi arabska številka, ki najbrž označuje številko prepisane listine v Liber Egnatii. Včasih naletimo tudi na kratico da(n)d., ki jo bržkone lah­ ko razrešimo kot Dand(ulus); napotuje nas na doža Andrea Dandola (vladal 13431354), ki je svojo znanstveno-historiografsko dejavnost povezoval s političnimi interesi.10 Rižanski zbor spada med tiste listine, ki so znane samo iz Codexa Trevisaneusa in za katere ne obstaja nobeno neodvisno vzporedno izročilo.11 Iz negotovosti pri prepisovanju določenih fraz ali iz tega, da je kak poznejši bralec (ali več njih) določena mesta podčrtal kot opozorilo na morda nepravilno branje, je mogoče sklepati, da je bil izhodiščni rokopis (“Liber Egnatii”) za prepisovalca dostikrat težko čitljiv. Seveda so določena mesta podčrtana tudi zato, ker so se zdela kake-

pius honorificam huius Codicis mentionem facit. Prim. Monticolo, I manoscritti 215; Brun-ttin, II cosiddctto testamento 64 z op. 23 sl. 6 Prim. Monticolo, I manoscritti 305 op. 1. 7 Prim. Monticolo, I manoscritti 218 sl.; Da Mosto, L’Archivio di Stato II, 250; Guida generale 907 in 916; Bruncttin, II cosiddctto testamento 68-72. 8 PoMonticolu, I manoscritti 303 Liber Egnatii predloga za večino prvih 145 listin kodeksa Codex Trcvisancus. 9 Bcsta, Tomaso Diplovataccio 335 sl.; Hortis, Di Tomaso Diplovatazio 106 sl.; Mioni, Cipelli 698702; Mazzacanc, Diplovatazio 253; Bruncttin, II cosiddctto testamento 66 sl. 10 Glede Andrea Dandola gl. Ravcgnani, Dandolo 432 sl. Za njegovo kroniko: Andrcac Danduli Chronica, v njej Pastorcllo, Introduzionc LXX kratko h Codex Egnatii. - Monticolo, II manoseritto 216, je videl namen zbirke dokumentov v tem, da bi Dandolov kronikalni prikaz beneške zgodovine ilustrirali z listinami, iz katerih je zajemal svojo pripovedno snov. 11 Drugi pozornost zbujajoči primeri so listina Ludvika Pobožnega (o njej str. 41 sijali tako imenovani “testament” patriarha Fortunata iz Gradcža; prim. Bruncttin, II cosiddctto testamento 63 z op. 18.

14

IZROČILO

mu poznejšemu bralcu vredna poudarka, kar priča o interesu za posamezne fraze, imena ali pojme.12 Izhodiščni rokopis (“Liber Egnatii”) je očitno bil zbirka listin, toda bržkone brez vsakega kronološkega reda, kot je značilen za Codex Trevisaneus. Zdi se tudi, daje bil samo del listin iz “Liber Egnatii” prepisan v Codex Trevisaneus.1314 V primeru Rižanskega zbora je na fol. 21 r na levem gornjem robu poleg dataci­ je 803 ali S04]A podatek: ddd 7 LE. 7 it2, ki si ga razlagam takole: Da(n)[clitlus] (ex) L(ibro) E(gnatii) (ex) 112. Vključitev besedila Rižanskega zbora v Codex Trevisaneus je po eni strani mogoče razložiti s tem, da je beneški patriarhat nadaljeval tradicijo patriarhata v Gradežu. Patriarh Fortunat iz Gradeža ni omenjen kar tako, temveč fungira tako rekoč kot izstavitelj listine. Poleg tega so Benetke izrecno imenovane na dveh mestih besedila listine.15 Z veliko verjetnostjo je Rižanski zbor potrebno datirati v leto 804 - morda v pomlad ali na začetek poletja.16 Določbe Rižanskega zbora naj bi nato med leti 814-821 potrdil cesar Ludvik Pobožni.17

12 13 14 15 16

Glede problema podčrtanih mest prim. Bruncttin, II cosiddctto testamento 72. Monticolo, I manoscritti 304. Ni povsem jasno, ali je bila tu popravljena 3 v 4 ali 4 v 3. Fol. 22r32, 22v 16. Zaradi omembe cesarja Karla in kralja Pipina je po eni strani zagotovljen kronološki okvir od 801 do julija 810; prim. Abcl-Simson, Jahrbücher 2, 338 op. 3. Še dodatno lahko kronološko čas zoži­ mo na podlagi podelitve palija patriarhu Fortunatu 21. marca 803 kot terminus post quem. Poleg tega je treba upoštevati, da je patriarh Fortunat v letih 806 do 810/812 rezidiral v Pulju, kjer je vodil tudi tamkajšnjo škofijo. Vsaj v avgustu 803 seje Fortunat zadrževal na dvoru Karla Velikega v Salzu. Sodni zbor ob reki Rižani lahko tako z vcijctnostjo postavimo v čas ne dolgo zatem ali natančneje v pomlad ali poletje leta 804. Prim. Krähwinkler, Friaul 201 sl. op. 10; Krähwinkler, The Church(cs) 70. 17 Glej str. 41 sl.

15

PROSOPOGRAPHICA I. D ux Joannes Vojvoda Janez, ki se pojavlja v listini Rižanskega zbora in ki je v seznamu prič naveden s predikatom ranga gloriosus,1je bržkone identičen s tistim (anonimnim) duxom de Histria, ki ga Karel Veliki pohvalno omenja v nekem pismu iz leta 791, namenjenem svoji ženi Fastradi.2 Učinkovita pomoč tega vojaškega poveljnika v vojni proti Avarom bi lahko že bila povezana s tistimi zatiranji, ki so se jim Istrienses v letu 804 uprli z močnim glasom. Med drugim se namreč pritožujejo nad oddajo konj na Frankovsko (Francia).3 Oddajanje konj za frankovsko konje­ nico je verjetno bilo prav posebej nujno, kajti epidemija, kije izbruhnila leta 791, je uničila veliko živine in konj.4 Neka druga točka pritožb se glasi, daje vojvoda Janez Istranom preprečeval imeti liberi homines. Prisiljeval jih je celo k udeležbi na vojnih pohodih. V tej zvezi se zdi, daje treba kot sovražnike (hostes) razumeti tudi Avare, proti katerim so bili proti koncu 8. stoletja naperjeni frankovski in italski pohodi, ki so imeli izhodišče v furlansko-istrskem prostoru.5 V pismu Fastradi omenjeni homines, ki so pripadali anonimnemu istrskemu vojvodi, spominjajo na omembo liberi homines v listini Rižanskega zbora.6 Roberto Cessi je razumel leta 804 omenjenega vojvodo Janeza kot naslednika furlanskega vojvode Erika, ki je padel leta 799. Potemtakem bi bilo potrebno 791 izpričanega duxa de Histria razumeti kot dux Foroiuliensis, kajti Istra je takrat spadala k furlanskemu dukatu.7 Eugenio Štolfa je Janeza celo uvrščal med lango-

1 2

3 4 5 6 7

Prim. Wolfram, Intitulatio 1, zlasti 185 sl. MGH Epistolae variorum 20: “ Fideles Dei ac nostri ... 111. dux de Histria, ut dictum est nobis, quod ibidem benefecit ili. cum suis hominibus...” Prim. Bcnussi, Ncl medio evo 123; Sclinghcri, Dux Histriae 93 in 96; Krähwinkler, Friaul 148 sl. Glede pojma Francia prim. Ewig, Beobachtungen 326 sl.; Fichtenau, “Politische” Datierungen 246 sl.; Anton, Antike Großländer, zlasti 53 $1. Annales regni Francorum a. 791; Annales Laurcshamcnscs a. 791; Annales Pctaviani a. 791; Annales Sangallcnscs Maiores a. 791; Annales qui dicuntur Einhardi a. 791. Prim. tudi Poeta Saxo a. 791. Prim. Pohl, Awaren 312 sl.; Wolfram, Grenzen und Räume 233 sl., zlasti 241 sl. MGH Epistolae variorum 20; gl. op. 2. Glede pojma liberi homines gl. str. 45. Ccssi, L’occupazionc 308. Prim. Seneca, Ancora 19; Seneca, Le origini 63; Tagliafcrri, 11 Friuli 293; Hlawitschka, Franken 211 op. 1.

17

i ♦ 0

»M

v\

$

f

__ _______________________ ... IN LOCO QUI DICITUR RIZIANO ..._________________________

bardske furlanske vojvode; kot tak naj bi bil od 788 do 804 načeloval furlanskemu dukatu.8 Po Eduardu Hlawitschki pa naj bi ukrepi vojvode Janeza, proti katerim so naperjene pritožbe na zboru, “jasno kazali, da se sam ni prišteval k Romanom ali Langobardom, iz katerih je bilo takrat sestavljeno istrsko prebivalstvo, temveč d a je bil spričo svojega frankovskega pojmovanja uprave in spričo svojih odnosov s Frankovsko bolj verjetno Frank”.9 Nasprotno bi se seveda lahko vprašali, ali ne bi bil mogel imeti dobrih odnosov s Frankovsko tudi Nefrank; ne nazadnje je to dolga leta veljalo tudi za patriarha v Gradežu. A tudi če bi nekateri ukrepi vojvode Janeza spominjali na “frankovsko pojmovanje uprave”, se vendarle zdi, da so bili v diskusiji o Rižanskem zboru “frankovski ustavni elementi” - z eno besedo fev­ dalizem - preveč enostransko poudarjam in nasploh precenjeni, kar je imelo po­ sledice tudi za zgodovino recepcije tega dokumenta.*0 “Sevemoalpski izvor” voj­ vode Janeza nikakor ni nujen in je po mojem mnenju v zgodovinskem kontekstu celo neverjeten. Pač pa se zdi veliko bolj prepričljivo, daje bil Janez iz Istre same ali vsaj iz nekega sosednjega ozemlja, npr. Benečije. S svojo protokolirano izjavo “Libertos vestros reddam vobis secundum legem parentorum vestrorum” je more­ biti poudarjal nasprotje med svojim spremstvom in nesrečnimi Istrienses. Besede z uporabo prve osebe plurala, kijih pisec listine povzema oziroma jih polaga voj­ vodi v usta, že viru imanentno kažejo na to, da je bil Janez iz Istre. Pri obravnavi izvora vojvode Janeza je potrebno opozoriti tudi na njegovo ime. Ta svetopisemski antroponim je namreč razširjen povsod v krščanskem prostoru zgodnjega srednje­ ga veka in ga severno od Alp včasih najdemo pri klerikih in menihih, redkeje pa pri laikih, in to najpogosteje na romanskem področju,11 neprimerno bolj običajen, tudi med krščanskimi laiki, pa je na ozemlju južno od Alp.12 Iz tega je mogoče sklepati, da se mu je kot pripadniku domačega vodilnega slo­ ja zdelo oportuno, da najde z oblastniki s severa neko sožitje. Pod varstvom in za­ ščito frankovskega gospostva je izkoristil položaj zase in svoje sorodnike, pri tem 8

Štolfa, 1 Duelli 13 sl.; istotam 18 sl. tudi hipoteza, ki ni podrobneje utemeljena, da je Janez izviral iz rodbine furlanskega vojvode Pcmma in sicer kot okoli leta 745 rojeni sin njegovega drugorojcnega sina Ratchaita. 9 Hlawitschka, Franken 212; prim. prav tam 25. Prim. tudi Domini, II privilegio 14. 10 Prim. Mayer, Munizipalvcrfassung 266; Bullough, Huropac Pater 74 op. 2. Glede ravnanja patri­ arha Fortunata do leta 821 gl. 20 sl. Glede zgodovine recepcije Rižanskega zbora gl. 49 sl. 11 Gl. primere pri Krähwinkler, Friaul 214 op. 59. 12 Gl. primere pri Krähwinkler, Friaul 60. Janez seje imenoval tudi Fortunatov prchodnik na metropolitskcm sedežu v Gradežu in domnevno tudi sin beneškega doža Mavricija, k ije bil pred letom 774 ujetnik langobardskega kralja Dczidcrija. Glej Krctschmayr, Geschichte von Venedig 1, 53. Na seznamu prič v CDI a. 932 sc na primer pojavlja cela vrsta imen tipa Janez.

18

PROSOPOGRAPHICA

pa je s svojimi ukrepi prestopil mejo znosnosti, ki sojo bili prizadeti še pripravlje­ ni sprejeti. Potemtakem bi primer vojvode Janeza lahko ponazarjal, pod kakšnimi predpostavkami je pripadnik italskega oziroma istrskega vodstvenega sloja pod frankovsko oblastjo lahko nastopal proti svojim stanovskim tovarišem. Družinske vezi prihajajo do izraza tudi v pritožbah glede njegovih “sinov in hčere” ter proti njegovemu zetu; temu anonimnežu je nemara pripadal eden od oblastnopolitično ključnih položajev v Istri.13 Kot vidimo iz pritožb, je Janez konfisciral mnoge po­ sesti svojih predhodnikov, grških magistrov militum, in z njimi pomnožil svojo. Iz političnega favoriziranja svojih sorodnikov, kar je pravi “nepotizem”, je raz­ vidna tendenca, da bi istrsko vojvodsko oblast naredil za dedno institucijo. Zato je politični položaj vojvode Janeza več kot zgolj gola funkcija, kar enako velja tudi za položaj vojvode v Furlaniji v 9. stoletju.14 Vojvoda Janez je imel, kot je bilo zelo točno rečeno, “bolj položaj domačega plemenskega kneza kot pa položaj frankovskega uradnika”.15 Bil je - ne samo po titulaturi - primerljiv s položajem beneškega doža.16 Po vojnah z Avari je karolinška državna politika poskušala preprečiti nasta­ nek novega žarišča nemirov na jugovzhodu. Zaradi napetosti med Vzhodnim rim­ skim cesarstvom in frankovsko državo po kronanju Karla za cesarja za božič leta 800, ki je trajala vse do Aachenskega miru leta 812, je bilo v istrskih zadevah potrebno najti kompromisno rešitev. Zato je moral vojvoda Janez v skladu s sklepi Rižanskega zbora revidirati celo vrsto ukrepov, ki jih je bodisi začel izvajati ali že izpeljal. Čisto upravičena je namreč na frankovski strani lahko bila bojazen, da bi se leta 804 v “laudatio temporis acti” nahajajoči se Istrienses utegnili vse preveč spominjati na “čas Grkov” in temu primemo politično ukrepati. S tem pa bi lahko znova utrli pot bizantinskemu vplivu, če že ne kar bizantinski oblasti nad istrskim obalnim območjem. Svarilen in posebej drastičen primer se je dogodil samo dve desetletji in pol poprej: katastrofa istrskega škofa Mavricija. Tega so proti koncu sedemdesetih let 8. stoletja nefandissimi Greti oslepili, ker so se bali podreditve Istre frankovski oblasti. Mavricij, čigar škofovski sedež ni enoznač­

13 Za razpravo o politično-socialnih razmerah Istre v zgodnjem srednjem veku utegne biti pozornosti vredno javno poudarjanje oznake zet v listinski praksi. Glej npr. dodajanje pojma gener v seznamu podpisov v CDI a. 932. 14 Prim. Krähwinkler, Friaul 214 in 266. 15 Hofmeister, Markgrafen 278. 16 Glede titulature dux prim. tudi Annales regni Francorum a. 810; Konstantinos Porphyrogcnnetos, De administrando imperio c. 28. Za razvoj beneškega dukata do dogata prim. Pavan-Amaldi, Le origini 428 sl., zlasti 438; Castagnctti, La socicta veneziana 1, 18 sl.; Rösch, Venedig 35 sl.

19

... IN LOCO QUI DICITUR RIZIANO ...

no ugotovljiv,17 je namreč po naročilu frankovskega kralja poslal iz Istre v Rim dajatve (sv. Petra).18 Dogodkom iz leta 804 še bližja pa je bila smrt furlanskega vojvode Erika v letu 799. Postal je - očitno na vojaškem pohodu - žrtev zasede prebivalcev libumijskega mesta Tarsatike (Reka). D a je imel Konstantinopel pri tem vsaj posredno prste vmes, je verjetno že zato, ker je Tarsatika spadala v grško vplivno območje.19 Osebo in ime istrskega vojvode Janeza je imel verjetno pred očmi tudi kompilator tako imenovanega “Evfrazijevega privilegija” {Privilegium Eufrasianum). V tej, v interesu poreške cerkve v 13. stol. ponarejeni listini je namreč za leto 543 anahronistično naveden neki magister militum Janez.20 Težje je ugotoviti, ali se v tako imenovanem testamentu (memoratorium) patriarha Fortunata iz Gradeža navedena grobnica gospoda Janeza {selpulchrum domini Ioannis) nanaša na istr­ skega vojvodo Janeza.21 Podobni problemi imenske identifikacije se kažejo tudi v zvezi s hišo magistra militum Janeza {časa Ioanni magistro milite), k ije omenjena v listini Rižanskega zbora. II. G radcški p atriarh Fortunatus Listina Rižanskega zbora je po izkazu eshatokola repromissionis cartula, ki je bila sestavljena po naročilu oziroma ukazu {iussio) patriarha Fortunata. Kot funkcijsko oznako najdemo v listini naziv oz. titulaturo patriarcha brez naved­ be metropolitskega sedeža; ta je posredno imenovan v samopredstavitvi pisarja listine {diaconus sanctq Aquileiensis metropolitanq ecclesiq). Kot predikat ranga za patriarha najdemo v listini Rižanskega zbora pridevnik venerabilis, bodisi kot dopolnilo k vir ali k patriarcha ali pa v kombinaciji z obema.22 Presežniška oblika sanctissimus kot atribut k patriarhovi titulaturi bode v oči v devotni pisarski for­ muli diakona, ki mu je njegov gospod {dominus) naročil sestavo listinskega iussio', ustreza pa povsem običajem tistega časa in naslovu (adresi), ki jo uporablja papež,

17 Na Novigrad sta mislila De Franccschi, Saggi III. 108 sl. in 126 sl., ter Paschini, Storia 147 z op. 10; na Pulj Ccssi, L’occupazionc 304. 18 Gl. Krähwinkler, Friaul 144 z op. 154 sl. 19 Annales regni Francorum a. 799. Prim. Pohl, Awaren 321; Krähwinkler, Friaul 152 sl. z op Anm. 198; Wolfram, Grenzen und Räume 241 sl.; Wolfram, Salzburg - Bayern - Österreich 47 z op. 193. 20 CDI a. 543. Cusin, II “privilegio cufrasiano” 82; prim, istotam 68. 21 O tem gl. 24 z op. 41. 22 Glede te titulature prim. Jcrg, Vir venerabilis, zlasti 229 sl. in 247 sl. Prim. tudi op. 31.

20

PROSOPOGRAPHICA

ko se obrača na svoje sobrate.2223 Na vsak način je možno, da v času Rižanskega zbora Urs, naslednik patriarha Pavlina, ki je umrl v začetku leta 802 in je rezidiral v Čedadu, še ni bil ustoličen, kar bi lahko okrepilo Fortunatove tradicionalne cerkvenopolitične pretenzije v letu 804: Gradež je “Novi Oglej” in v času vladanja Karla Velikega tista metropolitanska cerkev, kije bila pristojna za Istro in območje beneških lagun.24 Kot gradeški patriarh je Fortunat drugi škof s tem imenom.25 Njegov predhod­ nik Janez je bil zaradi svoje naklonjenosti Frankom bržkone leta 802 umorjen na prigovarjanje istoimenega beneškega doža. Poročila o predhodnem Fortunatovem duhovnem delovanju v Trstu - kjer naj bi bil duhovnik ali celo š k o f- so po vse­ bini precej dvomljiva.26 Imenovanje Fortunata za gradeškega patriarha je bilo jasen politični signal: proti vladajočima dožema Janezu in Mavriciju in v pod­ poro frankovski in papeški politiki. 21. marca 803 je papež Leon III. podelil novoizvoljenemu gradeškemu patriarhu palij.27 Prav tako spomladi 803 se je ta visoki cerkveni dostojanstvenik s skupino Frankom naklonjenih beneških dosto­ janstvenikov odpravil v Treviso in nato h Karlu Velikemu v pfalco Salz ob fran­ kovski Saali.28 V tej zvezi je razumeti izstavitev dveh diplom Karla Velikega za 22 Gl. op. 27. 24 O MGH D.Kar.1.200 in 201 gl. 22 z op. 29-34. Dodatna omemba Ogleja v titulaturi patriarha Fortunata (“... una cum reverentissimo domino Fortunato sanete Gradcnsis que et Aquilcgicnsis ccclesic patriarcha ...") v neki maja 819 izstavljeni darilni listini dožev Agncla in Justinijana za opata samostana San Scrvolo bi lahko bila indic za poznejšo interpolacijo; prim. tudi Rando, Fortunato 237. V omenjeni listini pa stoji patriarh iz Gradcža na čelu seznama podpisnikov (“+ Fortunatus misericordia Dei patriarcha”). Glej Cessi, Documenti I, n. 44; Codice diplomatico padovano n. 5. 25 O Fortunatu (II.) gl. vzomi Randov članek Fortunato 235 sl. z dragoceno bibliografijo 238 sl.; prim. tudi Bruncttin, II cosiddctto testamento 51 sl. z op. 1 in zlasti 55-62; Coscntino, Prosopografia I, 479-481; Tomaž, In Adriatico 261 sl. O Fortunatu (1.) glej Rando, Fortunato 234 sl. 26 Chronicon Venetum (Altinatc) 17. Prim. Dandolo, Chronica VII 13. Glej obsežen, toda zastareli prikaz pri Dcllagiacomu, Fortunato daTricstc 317 sl. Prim. Rando, Fortunato 235. 27 IP V II/2,40 (n. 28). Cessi, Documenti I, n. 37. CDI a. 803. Migne PL 129, 969 (n. 2). Podclitvcna listina vsebuje naslov (adreso): “reverentissimo et sanctissimo confratri Fortunato patriarchc Gradcnsis ecclesiae”. V Chronica patriarcharum Gradcnsium c. 13 najdemo o Fortunatu na krat­ ko: “Post hunc [sc. Iohanncm] successit Fortunatus patriarcha, qui a Leone papa privilegium cum benedictione palici iuxta suorum decessorum exemplar consecutus est. Hic tantae famositatis fuit, ut dive memoriae Karolus imperator spiritalem patrem cum habere optaret. Cuius ad augmentum accclcsiac idem reverentissimus augustus quam plurima contulit prcccpta. Qui Fortunatus rexit accclesiam ann(os) XXVII.” 28 Danes Bad Neustadt na frankovski Saali (Spodnja Frankovska). Prim. Annales regni Francorum a. 803; Annales qui dicuntur Einhardi a. 803; Iohanncs Diaconus, Chronicon Venetum (str. 101).

21

... IN LOCO QUI DICITUR R1ZIANO ...

njegovega varovanca.29 Prva listina - izstavljena 13. avgusta 803 v Salzu - vse­ buje podelitev imunitete za cerkev v Gradežu.30 Ta je ob tem označena - implicirajoča oglejsko tradicijo - kot sedež evangelista Marka in škofa Mohorja (Hermagoras).31 Kot območja teritorialne pristojnosti gradeškega patriarha so navedeni Istha, Romandiola in Langobardia. Kot Venetiarum et Istriensium pa­ triarcha je Fortunat označen v drugi listini, ki v poznanem izročilu sicer ni dati­ rana, je pa bila verjetno izstavljena ob istem času.32 V njej je za svoje štiri ladje dobil dovoljenje, da lahko brez carin pristajajo v vseh pristaniščih na območju karolinške oblasti.33 Izstavitev obeh listin je cesar utemeljil s posebnimi usluga­ mi in zaslugami visokega prosilca.34 Da bi Karel Fortunatu takrat ali pa kmalu nato dal v fevd še opatijo Moyenmoutier v Vogezih, pa je le nepreverljiva do­ mneva.35 Posebno pozornost zasluži dejstvo, da so poleti 803 - očitno tik pred Fortunatom - prišli k frankovskemu vladarju tudi odposlanci vzhodnorimskega cesarja Nikeforja, ki so prejeli izgotovljeno listino o mirovni pogodbi in se preko Rima vrnili v Konstantinopel.36 Ne da bi imeli kakšne podrobnejše informacije o teh dogovorih, pa lahko predpostavljamo, da je bil predmet pogajanj uskladitev frankovsko-bizantinskih vplivnih sfer v proštom severnega Jadrana. Ne nazadnje tudi zato je za Karla Velikega moral biti eden od pomembnih političnih ciljev pomoč in podpora metropolitu, ki je bil pristojen tudi za Istro. Prav tako je mo­

29

30 31

32 33 34 35 36

Abcl-Simson, Jahrbücher 2, 292 z op. I, 334 z op. 2. Glede analističnega poročila, d a je Fortunal prinesel darila “de Grccis” oz. “de Grctia”, je treba spomniti na v listini Rižanskega zbora omenje­ ne “dationes”, pa tudi na frazo “... propter vos direxi...”. MGH D.Kar.1.200 sl. Prim. Classcn, Karl der Große 92 z op. 347; Rando, Fortunato 236. Za po­ znavanje obeh cesarskih listin sc moramo tako kot za listino Rižanskega zbora zahvaliti Codcxu Trcvisancusu. Glede nekaterih interpolacij prim. uvodne pripombe v ediciji MGH. MGH D.Kar.1.200. Ta diploma vsebuje - poleg MGH D.Kar.1.175 za Oglej - zadnjo z gotovostjo datirano podelitev imunitete Karla Velikega. Gl. Krähwinkler, Friaul 217 op. 80. MGH D.Kar.1.200: “... qualiter vir venerabilis Fortunatus Gradcnsis patriarcha, sedis sancti Marci evangelist? et sancti Hcrmacor? episcopus ...” Glede titulature “vir venerabilis” gl. str. 20 z op. 22; prim. tudi Margctič, L’Istria bizantina 93 z op. 65. MGH D.Kar.1.201. Carine so specificirane kot: teloneum, siliquaticum, laudaticum, cispitaticum. Prim. vzporedne formulacije v dispozicijah obeh listin: “Cuius petitionem cius servitio et meritis compellentibus denegare noluim us..." Gl. Abcl-Simson, Jahrbücher 2, 360 sl. z op. 6. Prim. tudi str. 25 z op 50. Annales regni Francorum a. 803 Fortunata ne omenjajo. Toda Annales Mcttcnscs priores a. 803 poročajo: “Venit quoque Fortunatus patriarcha de Grccisf!] afferens sccum inter cetera donaria duas portas eburneas, mirifico opere sculptas.” Prim. Bork, Zu einer neuen These 42 sl.; Classcn, Karl der Große 92; Esders, Regionale Selbstbehauptung 72 z op. 42.

22

PROSOPOGRAPHICA

rala frankovska centralna oblast doseči, da Istra ne bi postala politično žarišče nemirov, kar je grozilo zaradi pritožb Istranov in njihovega hrepenenja po “predffankovskem” stanju Greconm tempore. Tako je tudi vloga patriarha Fortunata v določenem smislu bila vloga “mediatorja” za istrske pritožbe. Iz teh povezav sledi verjetna domneva, da je bila avgusta 803 v Salzu na Saali utrta pot izvedbi Rižanskega zbora v naslednjem letu (spomladi?) 804. Dodatne priprave in “izved­ bene določbe” so morda bile predmet razpravljanj v bavarski cerkveni metropoli Salzburgu. Tja se je Karel Veliki odpravil oktobra 803, da bi v obsežnem cerkvenopolitičnem konceptu uredil “panonske zadeve”. Pri tem je šlo med drugim za potrditev ozemelj, ki jih je njegov sin Pipin na vzhodu dodelil salzburški cerkvi in jih s tem naredil “za vse večne čase nespremenljive”.37 Vmes so beneški plemiči, ki so ostali v Trevisu, odstavili njim neljuba doža Janeza in Mavricija, nakar sta bila Obelierij (Willeri) in Beat še leta 804 oklicana za nova beneška doža. Potem ko je - dozdevno - Frankom naklonjena stran prišla na oblast, se je Fortunat hotel vrniti na območje lagun. Toda prisilili so ga, da se je nastanil zunaj Mester v samostanu San Cipriano. Šele ko sta doža ob svojem božičnem obisku 805 v Diedenhofnu (Thionville) priznala frankovsko oblast, sta se gradeški patriarh Fortunat in škof Kristofor iz Olivola lahko vrnila v svoji re­ zidenci.38 Vendar seje Fortunat kaj kmalu zapletel v konflikt z Benečani in Grki, in po prihodu bizantinskega ladjevja pod poveljstvom admirala Niketasa so ga iz Gradeža pregnali. Na njegovo mesto je stopil šele tik pred tem izvoljeni naslednik škofa Kristoforja iz Olivola, nekdanji diakon Janez. Karel Veliki je nato interve­ niral v Rimu in v letu 806 dosegel od papeža dovoljenje, da lahko patriarh uredi svojo rezidenco v Pulju.39 Pri tem je bil postavljen pogoj, da mora Fortunat ob mo-

37 Glej Annales regni Francorum a. 803: “Imperator autem in Baioariam profectus dispositis Pannoniarum causis Dcccmbrio mense Aquasgrani reversus est ibique natalem Domini cclcbravit.“Convcrsio Bagoariorum et Caranlanorum c. 6. Lošck, Conversio 112 sl. z op. 80 sl.; Wolfram, Salzburg - Bayern - Österreich 194 z op. 6 ter 286 z op. 503; Krähwinkler, The Church(cs) 70 z op. 6. Glede časovne umestitve Rižanskega placita gl. tudi Esders, Regionale Selbstbehauptung 72 z op. 46 sl. 38 lohanncs Diaconus, Chronicon Venetum str. 101-103. Prim. Krclschmayr, Geschichte von Venedig 1, 56; Mor, Grado 21 sl.; Rando, Fortunato 236. 39 O Fortunatovi ponovni poti na Frankovsko glej lohanncs Diaconus, Chronicon Venetum str. 103. V Leonis III. papae epistolae 5 (ki ga je bržkone treba datirati v leto 806) beremo: "... quatenus a Gradcnsc insula, ubi Fortunatus archicpiscopus suam propriam sedem habere videbatur, propter persecutionem Grccorum seu Veneticorum exsul esse dinoscitur." Papež omenja tudi, da je imel že okoli sredine 8. stoletja gradeški metropolit Emilijan svoj sedež v Pulju (“quae ct dioccsis praedicti Fortunati archicpiscopi exsistit”). Iz papeževega pisma nadalje sledi, da s e je Leon III.

23

... IN LOCO QUI DICITUR RIZIANO ...

rebilni vrnitvi v Gradež izročiti puljsko škofijo, brez da bi jo kakorkoli oškodoval. Ta pogoj je bil izpolnjen poleti 810.40 Po vrnitvi iz južne Istre se je Fortunat po­ svetil zelo živahni gradbeni dejavnosti. Njegovi stiki s frankovskim prostorom so pripeljali tudi do pritegnitve frankovskih mojstrov, kot je razvidno iz “testamenta” oziroma “memoratorija” iz leta 825.41 Tudi za ta vir je Codex Trevisaneus edini nosilec izročila 42 Prav tako pa je tudi codex unicus za še en, za zgodovino patriar­ ha Fortunata pomemben dokument: za tisto listino cesarja Ludvika Pobožnega, ki potrjuje odredbe Rižanskega zbora in ki v poznani obliki zahteva še podrobnejše raziskave.43 Fortunat figurira v tej cesarski listini poimensko kot adresat, na čelu pred škofi, opati in tribuni.44 Še v času življenja Karla Velikega je bila v letu 812 pisno izgotovljena po­ godba z bazilijem, ki naj bi “utrdila mir med vzhodnim in zahodnim cesarstvom, ki so ga dolgo iskali in si ga želeli”.45 Vplivne sfere obeh velikih cesarstev so v prostoru severnega Jadrana razmejili tako, da je Vzhodni Rim dobil beneška in

40

41

42 43

44 45

s Karlom Velikim januarja 805 v Aachnu pogovaijal o zadevi "Oglej”. Prim. Rando, Fortunato 236 sl.; Classcn, Karl der Große 92 sl. Morda so razmišljali, da bi cerkev v Gradcžu vključno z istrskimi škofijami spet priključili oglejski metropolitiji, karje končno prišlo do izraza na sinodi v Mantovi leta 827; prim. str. 25 op. 52. Leonis 111. papae epistolae 5. Papež poleg tega tudi namiguje na Fortunatovo neprimerno vedenje, o čemer naj bi cesar povprašal nepodkupljive ljudi, kot na primer nadškofa Hildcbalda iz Kölna ali kanclerja Erhambalda. Iz Iohanncs Diaconus, Chronicon Venetum str. 105 je razvidno, d aje bil uzurpator Janez po štiriletnem vladanju odstavljen s sklepom sinode. Fortunat se je nato lahko iz Pulja vrnil v Gradež. Prim. Rando, Fortunato 237. Tako imenovani “testament”, tudi “memoratorium” ali “commonitorium” patriarha Fortunata je ediran pri Ccssiju, Documenti I, n. 45; nekoliko drugače pri Caprinu, Documenti 359 sl.; v zadnjem času pri Bruncttinu, II cosiddctto testamento 80-86. Prim. tudi Iohanncs Diaconus, Chronicon Venetum str. 105. Krctschmayr, Geschichte 1,426 označuje tako imenovani “testament” patriarha Fortunata “kot kulturni spomenik prvega ranga, nabrž najpomembnejši po Cassiodorjcvcm pismu [sc. Variae XII 24], enako bogat po kazalcih za grške in zahodne kulturne odnose Benečije kot tudi za zgodovino cerkve in zlasti zgodovino umetnosti tega časa”. Codex Trevisaneus fol. 29r-30r. BM2 732. CDI a. 815 (z napakami). Nakazani dvomi seveda ne pomenijo, da bi šlo za čisli pona­ redek, zlasti ker sc potrditveni del sklicuje na neko predhodno listino Ludvika Pobožnega iz časa po njegovem prihodu na oblast; prim. Esdcrs, Regionale Selbstbehauptung 111 z op. 130. Datacija Ludvikove listine je nejasna. Podatek 8 15 izvira od Andrea Dandola, prevzel g aje Pietro Kandier; čas 815-825 omenjajo Udina, II Placito 21 sl., 814-820, pa Cavallari, La costituzionc, zlasti 63 z op. 34, in Leicht, II diritto pubblico 394. O pravicah istrskega ljudstva - populus - gl. str. 33-35. CDI a.815: “... Fortunato venerabili patriarchae itemque omnibus episcopis abbatibus tribunis seu reliquis fidelibus nostris Istriac provinciae commorantibus ...” Glej Classcn, Karl der Große, zlasti 95.

24

PROSOPOGRAPHICA

dalmatinska obalna območja in daje Frankovska država ohranila svojo oblast nad dalmatinskim zaledjem ter predvsem nad Istro.46 Pogodba iz leta 812 je patriarhu v Gradežu seveda odvzela široko razvojno perspektivo, ker je njegovo metropoli­ tansko ozemlje razdelila: beneška obala je bila vzhodnorimsko vplivno območje, Istrski polotok pa je ostal frankovski.47 Fortunat iz Gradeža je prenapel lok svojih političnih možnosti, ko je finančno in personalno podprl vojaške dejavnosti slovanskega kneza Ljudevita, usmerjene proti frankovski oblasti. Zlasti pošiljanje gradbenih m ojstrov-ki jih je bilo mogoče pritegniti tudi za gradnjo utrdb - so na frankovskem dvoru nujno morali razumeti kot afront. Fortunat seje nato umaknil iz Istre v dalmatinski Zadar, se tam pogajal z (mestnim) vojvodo Janezom in končno odpotoval v Konstantinopel.48 Nato pa seje leta 824 - več kot eno leto po Ljudevitovem nasilnem koncu - v spremstvu grškega odposlanstva pojavil na dvoru Ludvika Pobožnega v Rouenu.49 Cesaijeva prizadevanja, da bi v sporu zaradi ravnanja gradeškega patriarha pridobil papeže­ vo razsodbo, so kmalu postala odveč, saj je Fortunat samo nekaj tednov pozneje - morda v samostanu Moyenmoutier- umrl.50 Fortunat je bil ena od najpomemb­ nejših, gotovo pa tudi ena najbolj mavričnih osebnosti na sedežu metropolita v Gradežu.51 Pod njegovim naslednikom Venerijem, kije izpričan od leta 826, seje z vso silovitostjo začel pravni spor med Oglejem in Gradežem, ki je pripeljal do odločitve sinode v Mantovi v juniju 827.52

46 BM2 470b. 47 Krctschmayr, Geschichte von Venedig 1, 63: “Nabrž za nikogar ni bila sklenitev miru v Aachnu bolj boleča kot za gradeškega patriarha Fortunata.” Prim. tudi De Vcrgottini, Venezia 104. 48 Annales regni Francorum a. 821. Krähwinkler, Friaul 186 sl., zlasti 190 sl.; Rando, Fortunato 237. - Po Krctschmayiju, Geschichte von Venedig 1, 78, naj bi bil Fortunat poslal grške gradbenike k Ljudevitu. Možno bi pa tudi bilo, da bi bit metropolit iz Gradeža slovanskemu knezu dal na voljo frankovske gradbenike. Prim. tudi Belting, Probleme 96. 49 Annales regni Francorum a. 824. BM2 793a. 50 Poročilo je tradirano v “Liber de sancti Hildulfi successoribus in Mediano monasterio” ec. 3-4, za­ pisanem v i l . stoletju. Tam piše, d aje patriarh Fortunat - pomotoma mu je pripisan Jeruzalem [!] kot njegova stolica - obiskal Karla Velikega in je nato postal opat samostana Moyenmoutier ter je tam po dvajsetih letih vodenja samostana umrl nekega 26. fcbruaija. O obstoju nekega škofaopata z imenom Fortunat v Moycnmouticru gl. Abcl-Simson, Jahrbücher 2, 361. Glej tudi Rando, Fortunato 238. 51 Dcllagiacoma, Fortunato 317, ga označuje kot “največjega" med šestdesetimi patriarhi, ki so za­ sedali metropolitanski sedež v Gradežu od leta 725 do leta 1451. 52 Prim. Lcncl, Studien 19 sl.; Kehr, Rom und Venedig 52 sl.; Krähwinkler, Friaul 172 sl. Prim. tudi Tomaž, In Adriatico 275 sl.

25

... IN LOCO QUI DICITUR RIZIANO ...

HI. Duhovnik Izzo Izo je tisti med tremi odposlanci cesarja Karla in kralja Pipina, ki je bil klerik. O njegovem poreklu ali o regionalni pripadnosti lahko samo ugibamo. Eduard Hlawitschka ni z argumenti podprl svoje domneve, d a je Izo, “k ije , kot je videti, misijo vodil, pač najbrž prišel z druge strani Alp”.53 V izročilu imen Bratovščinske knjige Sv. Petra v Salzburgu najdemo vpisa Izzo in Izzio, dve obliki imena, ki ju je nabrž treba strukturalno razlikovati.54 Južno od Alp je glede imenskih tradicij, o katerih je tu govor, posebej zanimiv samostan Farfa v Spoletu. Tam so od 8. do 11. stoletja izpričane variante antroponimnega tipa (H)Iz(z)o pri moških in ženskih nosilcih. Tako se na primer gastald mesta Rieti okoli srede 8. stoletja imenuje vir magnificus (H)iz(z)o,55 Januarja 811 je razsodil škof Izemund iz Rietija v nekem pravnem sporu. Udeleženec sodne obravnave je bil poleg zastopnika prisotnega vojvode iz Spoleta tudi neki duhovnik kot zastopnik samostana Farfa. Njegovo ime je v listini zapisano v treh variantah: lito, Izzo in Izo.56 Zelo mikavna bi bila hipoteza, da je identičen z Izom v listini Rižanskega zbora.57 Še bolj hipotetična pa ostaja domneva, da g a je treba enačiti z nekim Hittom, k ije v avgustu 821 iz­ pričan na ozemlju Spoleta.58 V prid sodelovanja duhovnika iz Farfe v “istrski misiji” bi lahko pričal po­ membni položaj tega srednjeitalskega cesarskega samostana.59 D aje bil samostan blizu karolinški vladarski hiši, priča tudi obširna potrditev posesti frankovskega kralja iz junija 776.60 Dejstvo, da so samostan dolga leta vodili frankovski opati - Ragambald (okoli 781 do 786), Altbert (okoli 786 do 790) in Mauroald (790 do 802) - utegne biti “nadaljevanje prakse, ki je obstajala že pred letom 774”.61 “Dvornega zasedanja” v Aachnu januarja 820, na katerem so se posvetovali o

53 Hlawitschka, Franken 27 sl. op. 20. 54 Prim. Krähwinkler, Friaul 220 sl. Čc gre v enem primeru morda za hipokoristikon z elementom Hild- tvoijcncga germanskega antroponima, pa je v drugem primeru očitno izhodišče latinsko ime Actius. Izzio kot opat predhodnik Virgila v Samostanu sv. Petra je omenjen v Conversio Bagoariorum ct Carantanorum c. 2. 55 Glej CDL 5, nn. 25 (757 V), 26 (757 IX), 27 (757 X 17). Prim. Krähwinkler, Friaul 222 z op. 112 . 56 I Placiti I, n. 23. 57 Prim. Krähwinkler, Friaul 222 z op. I I 3; Esdcrs, Regionale Selbstbehauptung 50 op. 4. 58 I Placiti I, n. 32; prim. istoiam str. 99 op. 1. 59 Za pomen samostana Farfa, ki je bil v vojvodini Spolcto, glej Felten, Zur Geschichte I sl. 60 MGH D .Kar.I.llI. 61 Fischer, Königtum 135 sl.; prim. istotam 179 sl., 187 sl.; Felten, Zur Geschichte 12.

26

PROSOPOGRAPHICA

vojni proti slovanskemu knezu Ljudevitu, se je poleg dalmatinsko-libumijskcga slovanskega kneza Borne in freisinškega škofa Hitta udeležil tudi opat Ingoald iz Farfe.62 Aprila 820 je baselski škof Haito (Haido) poleg opata Ansegija in gro­ fa Gerolda dobil nalogo, da kot kraljev odposlanec odloči v sporu med škofom Sigvaldom iz Spoleta in opatom Ingoaldom iz Farfe.63 Alaman Haito je bil leta 811 skupaj z grofom Hugom iz Toursa in grofom Ajom iz Čedada član tistega od­ poslanstva v Konstantinopel, ki je diplomatsko pripravljalo Aachenski mir iz leta 8 12.64 Če bi lahko duhovnika Iza, omenjenega v listini Rižanskega zbora, pripisali samostanu Farfa, bi v njem v prvi vrsti lahko videli pooblaščenca kralja Pipina, ki je sicer avgusta 801 tudi listinil za spoletinski samostan.65 IV. Grofa Aio in Cadolao Grof Ajo, ki je bil kot cesarsko-kraljevi odposlanec poslan v kraj Riziano, bo bržkone identičen s tistim, s posestvi bogatim Langobardom iz okolice Čedada, ki je, potem ko gaje kralj Pipin “našel” v deželi Avarov, dosegel, da gaje frankovski vladar leta 799 pomilostil.66 Do njegovega bega iz regnum Italiae v partes Avariae je najbrž prišlo po zatrtju Hrodgaudovega upora v Furlaniji leta 776.67 Omenjena pomilostitev pri Karlu Velikem v letu 799 je za Aja imela posledico tudi vrnitev vseh konfisciranih posesti na območju Čedada, Vicenze in Verone. Mogoče si je tudi predstavljati, daje oglejski patriarh Pavlin podpiral spravo med Langobardom Ajem in kraljem Pipinom ter Karlom Velikim. Njihov odnos do Aja je vsekakor obrodil politične sadove. Za frankovsko funkcijsko oznako comes - ki v Ajevem primeru bržkone implicira tudi povišanje v rangu - daje listina Rižanskega zbora prvi pisni dokaz. Oznako comes za Aja pa najdemo tudi v neki diplomi Karla Velikega iz julija 809.68 Grof Ajo je očitno spadal v skupino “langobardskih gro­ fov” (Langobardisci comites).69 Kot smo že omenili, je bil leta 811 “Langobard

62 63 64 65 66 67 68 69

Prim. Simson, Jahrbücher 1, 153 op. 4. BM2 719. Gl. Annales regni Francorum a. 811 in a. 812. Classcn, Karl der Große 95 sl. BM2 513h. Omembe kralja Pipina v listinah iz Farfe —večinoma v datacijski formuli - najdemo od leta 783. Prim. Krähwinkler, Friaul 223 op. 123. MGH D.Kar.1.110. O Aju na kratko: Rossi-Sabatini 534; Hlawitschka, Franken 113 sl.; Esdcrs, Regionale Selbstbehauptung 50 op. 4; bolj izčrpno: Krähwinkler, Friaul 137-142 in 223. Krähwinkler, Friaul 134 sl. in zlasti 137 sl. MGH D.Kar.1.209. Oznaka “Langobardisci comites" sc pojavlja že v MGH Capit. I, n. 91 (a. 782-786).

27

... IN LOCO QUI DICITUR RIZIANO ...

Ajo” (Aio Langobardus) član frankovskega odposlanstva v Konstantinopel.70 Zadnje sporočilo, ki izpričuje, d a je bil še živ, datira iz leta 816; takrat mu je ce­ sar Ludvik Pobožni potrdil njegove obsežne posesti v severovzhodni Italiji.71 Od Ajovih sinov Alboina, Ingoberta in Agisclafa je prvoimenovani padel v nemilost pri cesarju Lotarju I. To dejstvo bi lahko bilo povezano z dinastičnimi boji okoli leta 843.72 Ajev posestni kompleks je bistveno prispeval k zagotavljanju karolinške obla­ sti v severovzhodni Italiji. Pri tem seje frankovsko-langobardska kraljevska oblast opirala na tiste pripadnike domačega plemstva, ki so se ponujali kot dragocene integrativne osebnosti. V tem smislu je to veljalo tudi za istrskega vojvodo Janeza - do trenutka, ko seje zaradi pritožb, izrečenih na Rižanskem zboru, izkazalo, da je dezintegracijska osebnost. Poleg predstavnikov domačega, langobardsko-furlanskega vodstvenega sloja, kot je bil npr. Ajo, pa so se “posluževali” tudi oseb iz sevemoalpskega območ­ ja. Med take osebe je očitno spadal v listini Rižanskega zbora imenovani grof Cadolao. Identificirajo ga z grofom C(h)adal(h)ochom, ki je imel bogate pose­ sti v Alamaniji.73 Bil je nosilec enega od stalno pojavljajočih se imen rodbine Alaholfingov ali Bertholdov, ki veljajo za oporni steber karolinške “vzhodne po­ litike”.74 Kot sin alamanskega grofa Pertholda je Cadolah v letih 790 in 805 ter brez grofovske titulature omenjan v listinah iz St. Gallena. V neki darilni listini iz leta 817 je omenjen Chadolah filius Peratholdi comitis. V listini njegovega sina Pertholda iz leta 826 pa se omenja kot pokojni.75 Precej znamenj kaže na to, daje imel Kadaloh “sicer bogate posesti v Alamaniji, da pa tam ni deloval kot grof’.76 Frankovski državni anali poročajo o bojnem pohodu italske vojske pod Kadalohovim vodstvom proti slovanskemu knezu Ljudevitu poleti 819. Pri pov­

70 71 72 73

Gl. sir. 27 z op. 64. Joppi-Miihlbachcr, Diplome 281 sl. (n. 3). Joppi-Miihlbachcr, Diplome 284 sl. (n. 6). Prim. Krähwinkler, Friaul 141 sl. Tcllcnbach, Der großfränkischc Adel 53 sl.; Hlawitschka, Franken 164; Borgoltc, Die Grafen Alcmannicns 88 sl.; Borgoltc, Alaholfingcrurkundcn 313 sl.; Esdcrs, Regionale Selbstbehauptung 50 op. 4. 74 Prim. Mittcraucr, Karolingische Markgrafen 80; Brunner, Fürstcntitcl 322; Schmid, Adclssitzc 28 z op. 89; Borgoltc, Alaholfingcrurkundcn 287 sl. V visokem srednjem veku sc pojavlja ime C(h)adal(h)och kot rodbinsko ime Aribonccv: prim. Mittcraucr, Slawischer und bayerischer Adel 726; Dopsch, Ariboncn 62 sl. 75 Borgoltc, Alaholfingcrurkundcn 308 sl. in zlasti 313 sl. Prim. Zotz, Grafschaftsverfassung 14 sl. 76 Hlawitschka, Franken 164.

28

PROSOPOGRAPHICA

ratku s tega pohoda je Kadaloh umrl, verjetno 31. julija, v panonsko-furlanskem mejnem območju. V tej zvezi je označen kot dux Foroiuliensis,77 V. Škofje Proti istrskim škofom je v listini Rižanskega zbora navedena vrsta (osmih) pri­ tožb.78 Sodnega zbora se je udeležilo pet istrskih škofov, katerih imena najdemo v naraciji listine in ki so - v drugem vrstnem redu - našteti na seznamu podpisov: Teodor, Leon, Stavracij, Štefan in Lavrencij oziroma Stavracij, Teodor, Štefan, Leon, Lavrencij.79 Oba seznama imata to skupno značilnost, daje Lavrencij “za­ dnji”. Imena zbujajo pozornost tudi zaradi svoje vezanosti na grško tradicijo in grški kulturni svet. Škofje so se Rižanskega zbora udeležili kot sufragani gradeškega patriarha. V času zbora je bilo v Istri verjetno pet škofij, ki so bile pod­ rejene metropolitiji v Gradežu. Sporno vprašanje zgodovinskega raziskovanja je kontinuiteta škofije v Kopru. Na teritoriju tega mesta je bilo tudi zborno mesto Rižanskega zbora, vendar ne obstaja nikakršen indic, da bi bil Koper v tistem času škofijski sedež.80 Kot sedes episcopales prihajajo v poštev predvsem Tergeste (Trst), Pola (Pulj) in Parentium (Poreč), nadalje še Civitas nova (Novigrad) in Pedena (Pičan).81 Ker škofje niso navedeni s svojimi sedeži in ker ni drugih virov, med imeni škofov in posameznimi civitates ni mogoče vzpostaviti korelacije. Zato tudi obstaja v literaturi cela vrsta poskusov, da bi določenemu škofu pripisali do­ ločeno škofijo, toda vsi imajo zgolj hipotetičen značaj.82

77 Annales regni Francorum a. 819. Prim. tudi Anonymi Vita Hludotvici c. 32. Glede datuma smrti glej MGH Neer. 1,278 in 478. Consolino, Es nunc quod fueram 111 sl. in zlasti 130 z op. 27 identi­ ficira Kadaloha z nekim anonimnim dostojanstvenikom, ki mu je posvečen neki epitaf v Ogleju. 78 Prim. Bratož, Istrska cerkev 62. 79 Katerim kriterijem je sledil vrstni red zapisa imen, ni jasno. Prim. Bratož, Istrska cerkev 61. Kar sc tiče zapisa imen v subscriptiones, pa lahko domnevamo, da so razvrščena glede na čas, k ije po­ tekel od posvečenja. Prim. k temu Hartmann, Untcrschriflslistcn 124 sl.; Fichtenau, Reihung 172 sl.; Chrysos, Bischofslistcn 183 sl. 80 Bratož, Koprska škofija 56 z op. 58. Včasih sc poskušata rešiti obstoj oz. kontinuiteta škofije v Kopru z domnevo, da Koper takrat ni spadal pod frankovsko oblast; prim. npr. Lciss, Commenda 154. 81 Prim. Bcnussi, Nel medio evo 136. 82 Prim. Bratož, Istrska cerkev 64. Kandier piše v svojem komcntaiju v C D I1, str. 117; “Fra i cinquc Vcscovi nominati, di uno solo, Staurazio, č noto ehe fosse di Parcnzo; sc la scric in ehe sono posti segue la prcccdcnza dcllc sedi, Teodoro sarebbe stato di Pola, Leone di Tricstc, Stefano di Cittanova, Lorcnzo di Pedena." Prim. v tem smislu tudi Udina, II Placito 34.

29

... IN LOCO QUI DICITUR RIZIANO ...

VI. Druge osebe Kot pisec listine fungira neki Peter, “diakon svete Oglejske metropolitanske cerkve”. Z Oglejem je tu mišljen Gradež kot “Novi Oglej”.83 A lije Peter identičen z istoimenim diakonom iz Gradeža, k ije leta 826 izpričan v nekem pismu cesarjev Ludvika Pobožnega in Lotarja I. patriarhu Veneriju, ni mogoče verificirati.84 Kot prejemniki garancij so navedeni Damjan, Honoracij in Gregor. Ni mogoče zanes­ ljivo ugotoviti, ali gre za klerike ali za laike. Bržkone gre za klerike gradeške cer­ kve; v prid tej hipotezi govorijo njihova imena ter kontekst sodnega zbora. Poleg Karla Velikega, piissimtis atque excellentissimus dominus imperator,85 je bil tudi kralj Italije Pipin tisti, ki je poslal opolnomočene odposlance in s lem sprožil Rižanski zbor. Kralju Pipinu je bilo tudi manj kot dve leti po tem sodnem zboru v zakonu o delitvi cesarstva (Divisio regnorum) z dne 6. februarja 806 name­ njeno znatno povečanje njegovega italskega kraljestva: Italija, Bavarska, bavarska Vzhodna krajina med Donavo in Dravo, južna Alamanija ter dukat Chur, z določi­ lom, da mu morajo biti za vhod in izhod iz Italije odprte “Noriške Alpe” in Chur.86 Kot pokojni magistri militum so v listini Rižanskega zbora omenjeni morda Konstantin - kolikor ne gre kar za cesarja s tem imenom - ter na vsak način Basilij in Štefan.878Vsa tri imena so (seveda) latinizirani grški antroponimi. Isto velja za oba nekdanja konzula Mavricija in Teodorja, omenjena z grško funkcijsko oznako hypatos. Antroponimične določitve - ki veijetno opozarjajo na kakega prejšnjega lastnika - pa srečujemo očitno v besednih zvezah casale Orcionis, casale Petriolo in verjetno tudi v časa Zerontiacaß8 To prav gotovo velja za portio, ki g a je imel Ioannes Cancianico', njegov vzdevek spominja na patrocinij, ki je bil značilen za zgodnjekrščanski Oglej.89

83 Prim. str. 21 z op. 24. Glede oznake Nova Aquileia prim. Bratož, Das Patriarchat Grado 609 sl. 84 Gl. MGH Epistolae variorum (5) 10 in BM2 838. 85 Za epiteton “magnus" za cesarja Karla Velikega glej Wolfram, Lateinische Hcrrschcrtitcl 44 sl. Prim. Fichtenau, “Politische” Datierungen 260 z op. 77. 86 BM2 416. Prim. Wolfram, Grenzen und Räume 158. 87 Udina, 11 Placito 37, je domneval, da so svojo funkcijo opravljali že konce 6. stoletja. Cavallari, La costituzionc 57 sl., je prepričan, da Basilius in Constantinus nista magistra militum, temveč cesar­ ska odposlanca iz Konstantinopla, ki naj bi bila uredila lokalno upravo v Istri, in sicer ne v 6., sto­ letju temveč “in tempi prossimi”. Nekega cesarja Konstantina dopuščata Pctranovič - Margctič 57; Bratož, Rižanski zbor 86 z op. 11 misli na Konstantina V. (741-775) ali Konstantina VI. (780-790). 88 Nasprotno Guillou, Rčgionalismc 297 z op. 109, domneva, da gre za prevod grške besede gemntokomeion. "hospice de vieiltards". 89 Za Cantius, Cantianus in Cantianilla prim. Bratož, II cristiancsimo aquilcicsc 366 sl.

30

POLITIČNE STRUKTURE Listina Rižanskega zbora je eden od temeljnih dokumentov istrske ustavne zgodovine.1 Politična “provinca Istra” v svoji celovitosti je glede tradiranih pra­ vnih običajev (consuetudines) v središču preiskave, organizirane kot inquisitio na “zboru province v Rižani”.234 Ime Istra se v listini pojavlja na štirih mestih: najpoprej je v naraciji Istra (in Istria[mJ) uvodno navedena kot geografsko “ciljno ozemlje” misije cesarsko-kraljevih odposlancev. Nadalje je v naraciji omenjena kot provincialna zveza (provin­ cia Istriensium); nekaj podobnega najdemo v pisarskem zaznamku v eshatokolu (Istria provincia). In končno se nanaša pojem territorium Istriense v administrativno-cerkveni konotaciji na upravni okoliš gradeških metropolitov. Zaradi langobardskih osvajanj je bila razpuščena administrativna enota Desete regije Venetia et Histria? V zvezi s tem razvojem sta se lahko spreminjala tudi obseg in pomen pojma Histria? Na čelu rimskega upravnega področja Istra je stal v času bizantinske oblasti magister militum. Ta funkcijska oznaka je od pozne antike naprej doživela po­ membne spremembe.56Na prelomu 4. v 5. stoletje so obmejnim enotam poveljeva­ li vojvode (ducesj, medtem ko so pod magistri militum kot vrhovnimi poveljniki posameznih delov imperija služile tudi ekspedicijske čete. Eksarhu v Raveni so bili na isti način podrejeni tako magistri militum kot tudi ducesß Razlikovanje med tema dvema generalskima oznakama je bilo s časom in postopno vedno bolj

1 2 3 4

5 6

Prim. str. 11 sl. Prim. Esdcrs, Regionale Selbstbehauptung 52, 64, 90; glede nadaljnjega obstoja rimske tradicije provincialne uprave v Istri prim. n.n.m. 89 sl. Prim. Pavan - Amaldi, Le origini 446. Pojem (H)Istria, uporabljan v poznoantičnih in zgodnjcsrcdnjcvcških virih, je včasih zajemal tudi cone Benečije. Gl. Azzara, Venetiae 107 sl. Prim. tudi MGH Epistolae Austrasicac št. 41 (11 Liber epistolarum št. 41) (a. 590). Gl. Dcmandt, Magister militum 553 sl. Prim. tudi Grosse, Römische Militärgcschichtc 180 sl. Nadaljnji viri in literature pri Durliat, Magister militum 306 sl. Hartmann, Untersuchungen 57 in 154 sl. Glede enačenja magister militum - dux (doüx) prim. Wolfram, Intitulatio I, 188; Durliat, Magister militum 316 sl. Magistri militum so bili po rangu enaki prefektom; nagovarjali so jih z “gloria vestra”. V nasprotju s tem pa so se morali duksi kot spektabilitete zadovoljiti z nagovorom “magnitudo vestra”.

31

p .* * « .* -?

*m»r.

...

IN LOCO QUI DICITUR R1ZIANO ...

zabrisano.7 Od konca 6. stoletja naprej naletimo na magistre militum in duces kot vrhovne komandante v večjih krajih Italije.89Najpozneje leta 715 je v Comacchiu poveljeval neki magister militum, pod katerim ni bil dux, temveč so mu neposred­ no sledili comites? Od sedemnajstih v korespondenci Gregorja Velikega omenje­ nih magistrov militum, jih je šest spadalo med duces bizantinske Italije, med njimi tudi Gulfaris kot dux v Istri.10 V pozni antiki je imel magister militum celotno poveljstvo v provinci Venetia et Histria. Z razširitvijo langobardskega oblastnega področja in z ogroženostjo sevemojadranskih obalnih ozemelj “seje morda postopno pokazala nujnost delitve poveljstva, medtem ko je civilna uprava tu izgubila svoje področje delovanja še hitreje kot drugje”. 11 Heracliana je morda postala po letu 680 sedež samostojnega duksa, ki ni bil več podrejen magistru militum Istre, temveč samo še eksarhu v Raveni. S tem so bili ustvarjeni prvi temelji za ustanovitev beneškega dogata v 8. stoletju.12 Prvi poimensko znani dux maritimnih Benetk, Paulucij, je sklenil mejno pogodbo z magistrom militum Marcelom, ki je očitno bil cesarski namest­ nik v Istri.13 Ta sporazum je bil najverjetneje omejen na dukalni rezidenčni kraj Cittanova, medtem ko je bil nanj na vzhodu meječi okoliš gradeškega patriarha morda dodeljen magistru militum Istre.14 Priznanje te mejne pogodbe s strani lan­ gobardskega kralja Liutpranda so v teku naslednjih stoletij prevzemali kot stalno formulo v cesarske pakte z Benetkami.15 Znana so tri imena magistrov militum, ki so opravljali svojo funkcijo v tistem delu province Venetia et Histria, k ije ostal grški. Ti magistri militum so že ome­ njeni Gulfaris okoli leta 600, Marcel, ki je izpričan leta 639 v nekem napisu v

7 8 9 10 11 12 13 14

15

Prim. Hartmann, Untersuchungen 9 in 56 sl. Mayer, Italienische Vcrfassungsgcschichtc 1, 387 sl. z op. 13; Hartmann, Untersuchungen 154 sl. Glede funkcije magistra militum prim. tudi Fcrluga, L’amministrazionc bizantina 121 sl. Mayer, Italienische Vcrfassungsgcschichtc 1, 389 op. 13. Reg. Greg. IX 160. Prim. Durliat, Magister militum 317. Glede nalog magistrov okoli leta 600 prim. tudi Jcnal, Gregor der Große, zlasti 125 sl. ter 136 sl. Hartmann, Geschichte Italiens II/2, 105. Glede začetkov beneškega dukata gl. Pavan - Amaldi, Le origini 428 sl. Prim. tudi Rösch, Venedig 35. Prim. tudi str. 33 z op. 16. Hartmann, Geschichte Italiens II/2, 109; Mayer, Italienische Vcrfassungsgcschichtc 1, 389 op. 13. Prim. Krctschmayr, Geschichte von Venedig 1,418 sl.; Cessi, Provincia 406 sl.; Mor, Sulla “terminatio” 463 sl. Prim. Fanta, Verträge 51 sl.

32

POLITIČNE STRUKTURE

Torcellu, ter Marcel, k ije imenovan v mejni pogodbi s kraljem Liutprandom.16 Četudi manjkajo natančnejši podatki o njihovih področjih jurisdikcije, lahko ven­ darle domnevamo, daje Gulfarisov okoliš zajemal tudi ozemlja v Istri.17 Listina Rižanskega zbora nam sporoča dve imeni magistrov militum, ki sta delovala v Istri v času grške oblasti: Bazilij in Štefan. V prvem primeru ni moč izključiti, da sta mišljeni dve osebi s tem imenom. Ali imamo lahko v listini zbora navedenega Konstantina prav tako za magistra militum ali pa za cesarja (Basileus), ni jasno. Tudi o času vladanja teh magistrov militum ni moč reči nič določnega; umestitev v čas konec 6. stoletja je hipotetična.18 Pravna pooblastila bizantinskih magistrov militum v Istri so bila morda višja od tistih, ki sojih drugod imeli duces, na vsak način pa so bila z njimi vsaj ena­ kovredna. Zato je morala biti istrska vodilna struktura toliko bolj nejevoljna, če s ije frankovski vojvoda Janez lastil dodatne pravice.19 Magister militum je imel vrhovni nadzor nad civilno upravo. Listina Rižanskega zbora pa omenja tudi, da je magister militum izvajal pravosodno oblast, in sicer skupaj z gradeškim patriar­ hom. V skladu s hierarhijo funkcij je imel magister militum prednost pred konzu­ lom (hypatos), kar je prišlo posebej do izraza ob svečanih priložnostih.20 “Provinci Istri” ustreza “ljudstvo province Istre” {populus provinciq Istriensium). Podobne pojme najdemo v nekem na papeža naslovljenem pismu gradeškega patriarha Janeza iz okoli leta 770 {populus Istriae provinciae).21 Ni pa v li-

16 Prim. Udina, II Placito 16 sl. Gleda napisa v Torcellu, najstarejšega in najizčrpnejšega epigrafskega spomenika bizantinske vladavine ob severnem Jadranu v 7. stoletju, gl. Cessi, Documenti 1, št. 24; Pavan - Amaldi, Le origini 422 sl. V testamentu doža Justinijana iz leta 829 je zapisano: “... domno Mauricio, magistro militi [!], qui fuit dux Vcncc[iarumj”. Prim. Mor, Aspctti 124. 17 De Franccschi, Saggi I. 23. 18 Prim. Udina, II Placito 37. Glede omenjenih oseb prim. str. 30; Margctič, Diritto mcdicvalc croato 152 op. 15. 19 Prim. tudi Esdcrs, Regionale Selbstbehauptung 80. 20 Glede magistra militum v Istri prim. tudi Margctič, O nekim pitanjima (1996) 116 sl. 21 MGH Epistolae Langobardicac 19 (768/772); v tem pismu sta tudi frazi “in ipsa Histricnsi pro­ vincia” in “grex innocens Istricnsis provinciae”. Papeško pismo MGH Epistolae Langobardicac 20 (768/772) je naslovljeno na škofe “per universam provinciam Istriam”; prim. v njem tudi frazi “episcopi ipsius Istriae provinciae” in “ipsius Istriae provinciae episcopis". V MGH Epistolae Langobardicac 21 (768/772) sc pojavlja tudi pojem “Istriarum provincia”, morda v analogiji z “Vcnctiarum provincia” z genitivom množine “Ravennatium”. V “Promissio” z dne 14. januarja 932 (CDI a. 932) naletimo na množinsko frazo v pisarskem zaznamku, toda brez “teritorialne” navezave: “Ego ... per consensum populorum scripsi atque firmavi.”

33

... IN LOCO QUI DICITUR RIZIANO ...

stini Rižanskega zbora izpričan terminus provinciales, ki ga poznamo iz slavnega, na provinciales Histriae naslovljenega Kasiodorjevega pisma.22 Populus so sestavljali tisti, ki so imeli pravico oziroma so bili upravičeni do političnega delovanja.23 To je tudi ustavnopravno relevanten in nosilni pomen tega pojma v listini Rižanskega zbora. Iz vzporedbepopulusprovinciq Istriensium in populus terrae istius izhaja sinonimnost izrazov provincia in terra, kar nape­ ljuje na territorium (Histriense).24 “Ljudstvu” (i.e. populus), ki je kot politično delujoči sloj pogodbeni partner na zboru, so stali na čelu primates. Kot primates populi Istriq provinciq spadajo v eshatokolu listine Rižanskega zbora med na­ ročnike zapisa tega pravnega napotila.25 Od davkov, ki so se plačevali cesarju v Konstantinopel, so bile polovico dolžne zbrati škofije, polovico pa populus.2627 Populus kot zbor ljudstva je tista institucija, na kateri je istrski vojvoda po­ jasnjeval svojo intervencijo pri frankovskem vladarju; missus de populo naj bi spremljal vojvodo pri predaji daril na frankovski dvor. “Ljudstvo” kot “organ da­ janja informacij” za pravno napotilo nastopa in govori enotno, toda slovnično v množini: omnis populus unanimiter dixerunt', in nanašajoč se na stare navade: omnis populus communiter piscabant21 Na neki način kot pravni napotilci nasto­ pajo na zboru kot predstavniki populusa t.i. “sodniki” (Judices).28 Ob prihodu pa­ triarha so indices in populus izvedli zelo tradicionalno sprejemno ceremonijo.29 Očitno precej manj pravic (političnega) delovanja je imel tisti populus, ki ga je vojvoda Janez “razdelil” med svoje sinove, hčere in zeta. Ti “reveži” namreč 22 Cassiodor, Variae XII 22. Gl. tudi str. 43 z op. 1. 23 Prim. Wolfram, Grenzen und Räume 218. Glede antičnih razmer v vzhodnem sredozemskem prostoru: Quaß 353 sl. (Das “Volk” und die politische Willcnsbildung), zlasti 359: “Ljudski zbor je bil tista oblika, v kateri je lahko neposredno delovalo ljudstvo kot tako. Teoretično je zato bilo v ljudskem zboru vedno navzoče celotno ljudstvo (in ne lc del njega).” Glede pojma “popu­ lus” v Rižanskem placitu prim. Udina, II Placito 29 sl.; Esdcrs, Regionale Selbstbehauptung 65: “Pripadniki mestnega vodilnega sloja so bili v Istri vključeni v prakso politične organizacije in administracije na način, kot je značilen za sredozemsko pozno antiko." 24 Glede pojma terra prim. npr. frazo, ki sc nanaša na Karantanijo 9. stoletja, “populus ipsius terre” v MGH D.LD.112 (864). Glede pojma “regio” gl. Cassiodor, Variae XII 22. 25 Glede pojma “primas” prim. Esdcrs, Regionale Selbstbehauptung 6 5 .0 primates populi (vestri) je govor tudi v listini Ludvika Pobožnega (prim. str. 41 sl. z op. 94-96). 26 Prim. Esdcrs, Regionale Selbstbehauptung 65. 27 Glede rabe imperfekta prim. Esdcrs, Regionale Selbstbehauptung 105. 28 Glede problema termina “iudiccs” prim. Margclič, O nekim pitanjima (1996) 123 sl. 29 O tem prim Esdcrs, Regionale Selbstbehauptung 67 z op. 27. Prim. nadalje Miller, Ritual Entry 5 sl. Glede poznoantične tradicije “occursio Caesari” prim. McCormick, Etcmal victory s. v. adven­ tus, s. v. occursus; Mor, Bizantini c Langobardi 256.

34

POLITIČNE STRUKTURE

služijo kot pomožna delovna sila za gradbena dela. V zelo splošni jezikovni for­ mulaciji, ki povzema sveto pismo, je v listini Rižanskega zbora uvodoma priklica­ no v spomin varstvo ljudstva, revežev, sirot in vdov, kar vse spada med vladarske naloge in vrline. Kot na množinski pojem naletimo na “ljudstva” v pomenu skupin ljudi in naseljencev, ki se - analogno kot Slovani - smejo naseljevati tam, kjer je to možno brez škode za interese “Istranov”. Četudi je v zvezi s Slovani govor o “po­ ganih”, pojem populus oziroma populi v listini Rižanskega zbora nima primarno krščanske konotacije. Populus je iz svoje srede izvolil glavarje (homines capitanei), ki sojih po za­ prisegi - na evangelije in ne natančneje določene relikvije svetnikov - zaslišali. Glavarji so bili iz mest in utrjenih krajev, civitates in castella, ki so upravno struk­ turirali istrsko provincialno zvezo.30 Že od antike je bila provinca razdeljena na mestna ozemlja.31 Za domnevno bizantinsko ureditev po temah ni v zgodnjesrednjeveški Istri nobenih sodobnih poročil.32 Iz listine Rižanskega zbora je razvidno, da so primas oziroma primates posvet­ ni nosilci funkcij. Posebej viden rang je imel primas Pulja.33 Ustavnozgodovinska analogija bi lahko bila institucija priorja ali princepsa v Dalmaciji, ki je bil tudi najodličnejši član sodniškega kolegija.34 Pretehtati bi bilo potrebno tudi možnost, da so se primates navezovali na dekurijski sloj principales, ki je v antični Italiji izpričan od 3. stoletja naprej.35 Zbor istrskih odličnikov je označen kot communio-, kot nosilci uradov so imeli v njem sedež tribuni, domestici, locoservatores in vica­ rii, pri čemer velja jasna gradacija po rangu.36 Pojem locoservator ali lociservator 30 Prim. Udina, II Placito 27 sl.; Esdcrs, Regionale Selbstbehauptung 65,78,81 sl. Po Bcnussiju, Nel medio evo 35, naj bi bili civitates: Pulj, Trst, Poreč, Novigrad, Koper in Pičan; castella pa: Milje, Piran, Umag, Rovinj, Labin, Motovun, Buzet in Nczakcij. 31 Prim. Ausbüttcl, Verwaltung 6 sl.; Dcmandt, Spiitantikc 399 sl. 32 Pojma thema Istrias pri Konstantinu Porphyrogcnnctus, De administrando imperio c. 30. ne sme­ mo projicirati nazaj v predfrankovski čas. Glede pojma thema glej Koder, Bcdcutungscntwicklung 155 sl. in zlasti 160 sl. 33 Prim. Esdcrs, Regionale Selbstbehauptung 67 z op. 26. 34 Mayer, Munizipalvcrfassung 224 sl. in 262 z op. 4. Prim. tudi Katičič, Literatur- und Gcistcsgcschichtc 386 sl. Mor, Aspctti 127 sl., tolmači primasa Pulja kot tribunusa primasa. Guillou, Rčgionalismc 193 in 295, govori - analogno h grškemu prötos - o ‘premier citoycn’ Pulja. Glede enačenja primates populi in homines capitanei prim. Cavallari, La costituzionc 51, in n.n.m. 66. 35 Prim. Ausbüttcl, Verwaltung 17 sl. in 219 op. 12; Dcmandt, Spiitantikc 406. 36 Prim. Mayer, Munizipalvcrfassung; nasprotno Hartmann, Untersuchungen 62; Cavallari, La co­ stituzionc 59 sl., zlasti 66. Prim. tudi Margctič, O nekim pitanjima (1996) 119 sl. Najbrž malo preveč shematsko so pri Bcnussiju, II medio evo 35 sl., na čelu mest “tribuni” in na čelu kastelov “vicarii", ki so jim baje podrejeni tudi “lociscrvatorcs” oz. “locoservatores”.

35

... IN LOCO QUI DICITUR RIZIANO ...

je bržkone sinonimen z locopositiis ali locosalvator. Te oznake najdemo tudi v istrskih listinah v 9. in 10. stoletju. Tako sta v testamentu božje dekle (ancilla Dei) Maru leta 847 omenjena dva locosalvatores,37 v koprski “obljubi” iz leta 932 pa je omenjen neki locopositus Audebert.38 Prednost po rangu, ki jo je v listini Rižanskega zbora imel domesticus pred vikarjem (vicarius), je potrjena tudi z di­ plomami Karla Velikega za italske prejemnike, iz katerih sledi zaporedje po rangu comes —gastaldius - domesticus - tribunus .39 Potemtakem bi zgodnjesrednjeveški istrski tribun po rangu ustrezal langobardskim gaslaldom. V pozni antiki so bili tribuni poveljniki vojaških enot; večinoma so bili frontni oficirji, podrejeni duksom ali magistrom militum .40 Proti koncu 6. stoletja sta bila comes ali tribunus oznaki za načelnika banduma oziroma numerttsa.41 Zdi se, da so se te strukture ohranile ob severni jadranski obali.42 Posebno kompleksne so razmere na področju beneških lagun, kjer obstajata od 9. stoletja naprej dve skupini tribunov: običajni tribuni in zgornji sloj, označen kot tribuni et milites.4* V Benetkah se je razvila lokalna tribunska aristokracija.44 “Prihajajoč iz lokalne zemljiške posesti, so bili tribuni zakoreninjeni v domači zemlji in so se kaj hitro znašli v več ali manj tihem nasprotju z višjimi, skoraj vedno iz Bizanca poslanimi uradniki ranga duces in magistri militum."45 Tako kot v Benečiji je možno, da so si tribuni tudi v Istri pridobili kontrolo nad pobiranjem davkov. Sporno pa je funk­ cionalno razmerje med tribuni in iudices,46

37 CDI a. 847 [IV 26, Trst]; Deila Torrc, L’abbazia di Šesto 100 sl.; Migliardi O ’Riordan, Per lo studio 77 sl.; Margctič, O nekim pitanjima (1996) 120 sl. 38 CDI a. 932 [I 14]. Seznam navedb istrskih locopositosov gl. v Mayer, Munizipalvcrfassung 279 sl. 39 Gl. npr. MGH D.Kar.1.175. Prim. nasprotno Guillou, Rčgionalismc 298 op. 115: “Le present texte pcrmci de supposer que domesticus = vicarius, mais que locoservator est autrc." 40 Gl. Grosse, Römische Militärgeschichtc 145 sl. (s seznamom tribunskih funkcij); Hartmann, Untersuchungen 156 sl.; Krctschmayr, Geschichte von Venedig 1,40. 41 Prim. Mayer, Italienische Vcrfassungsgcschichtc 1, 375 z op. 34; Hartmann, Untersuchungen 57 sl. in 154 sl. 42 Nasprotno pa so na področju Rima in Neaplja tribuni vsaj od 8. stoletja naprej po rangu sicer viSji od navadnih milites, toda nižji od comites. Temu ustrezno sc v bizantinski strukturi vojske v 9. sto­ letju uporablja oznaka tribun za nižje čine, vse navzdol do pentakontarha. Gl. Mayer, Italienische Vcrfassungsgcschichtc 1, 395 sl. 43 Mayer, Italienische Vcrfassungsgcschichtc 2, 136. 44 Od tribunus jc izpeljan tudi beneški priimek Tron. Prim. Monticolo, I manoscrilti 150 op. 1. 45 Krctschmayr, Geschichte von Venedig 1,40. 46 Hartmann, Untersuchungen 62, meni, da so bili tribuni tudi redni sodniki, tako kot poprej limita­ nei. Nasprotno pa bi Mayer, Munizipalvcrfassung 263, povsem ločil sodnike od vojaških uradni­ kov, predvsem od tribunov.

36

POLITIČNE STRUKTURE

Vojvodi Janezu je istrski vodstveni sloj očital, da mu je odvzel “tribunal”.47 To je pomenilo, da je bila najvišja funkcija, ki jo je podeljeval mestni populus - po rangu višji konzuli so prejemali svojo čast od cesarja v Konstantinoplu - eli­ minirana iz njegovih odločitvenih kompetenc oziroma odpravljena kot (častna) funkcija. Postavitev centarhov na mesto tribunov jasno kaže, d a je bil centarchus po rangu nižji od tribuna in daje bil bolj odvisen od vojvode {dux). Toda istrskih centarhov ni moč kar enostavno enačiti z frankovskimi centenarii,48 Takšna iden­ tifikacija bi lahko bila temeljila na “običajnem precenjevanju frankovske uredit­ ve” v listini Rižanskega zbora, s čimer je povezana tudi razlaga izvora vojvode Janeza.49*Pomisliti je pač najprej treba na centarha (kentarchos) vzhodnorimske vojske, ki je tudi očitno podrejen tribunu oziroma comesu Seveda je možno, da je bil vojaški pomen centarhov okoli leta 800 že zelo zmanjšan, kot je podo­ bno mogoče pokazati za področje Genove.51 Še v drugi polovici 10. stoletja so centarhi izpričani na ozemlju Spoleta.52 Po drugi strani pa naletimo na omembe istrskih tribunov še dolgo po Rižanskem zboru, tako na primer v testamentu božje dekle Maru iz leta 84753 in celo v pogodbi istrskega mejnega grofa Vinterija z Benetkami leta 933.54 Zgolj iz omembe naslova ali titulature seveda ni moč skle­ pati kaj dosti o njihovi dejanski funkciji v določenem trenutku. Imenska kontinui­ teta (vzhodno)rimskih terminov nas ne sme zavesti, da nekateri pojavi učinkujejo kot funkcionalni fosili.55 Istrski civitates in castella oddajajo celotno davčno vsoto province. Nekaj po­ dobnega je izpričano za Dalmacijo v 10. stoletju, toda tam je ta vsota višja.56 V zvezi z oddajanjem davkov so v listini Rižanskega zbora navedena naslednja mestna naselja: Pulj (66 mankozov), Poreč (66 mankozov), Trst (60 mankozov),

47 Prim. tudi Margctič, O nekim pitanjima (1996) 119. 48 Gl. npr. Cavallari, La costituzionc; Udina, II Placito 21; Guillou, Rčgionalismc 299 in 301. Piscu listine iz Gradcža lahko pač priznamo dovolj sposobnosti za razlikovanje in poznavanje funkcijske označbe centenarius; v korpusu pisem Gregorja Velikega (Reg. Greg. IX 240) je ta pojem vseka­ kor izpričan. 49 Mayer, Munizipalvcrfassung 266. Glede vojvode Janeza gl. str. 17-20. 5° Mayer, Munizipalvcrfassung 266. Glede funkcijske oznake kentarchos na bizantinskih vojaških seznamih in v Stratcgikonih 9. in 10. stoletja gl. Oikonomidčs, Les listes 331 s. v. kentarchos. 51 Mayer, Munizipalvcrfassung 267. 52 Reg. Farf. 3, št. 396; prim. n.n.m. št. 356 in št. 366. 53 Glede vira prim. str. 36 z op. 37. 54 CDI a. 933. 55 Prim. k temu tudi Migliardi O’Riordan, Per lo studio, zlasti 81 sl. 56 Mayer, Munizipalvcrfassung 261.

37

... IN LOCO QUI DICITUR RIZIANO ...

Rovinj (40 mankozov), Labin (30 mankozov), Motovun (30 mankozov), Pičan (20 mankozov), Buzet (20 mankozov), Novigrad (12 mankozov). Število na zboru zapriseženih glavarjev (capitanei), namreč 172, ustreza natančno polovici vsote odvedenih davkov v višini 344 mankozov.57 To morda ni naključje, ampak je to nemara treba razlagati tako, da šo bili iz navedenih krajev glavarji zastopani ana­ logno.58 Pulj je bil od leta 42/41 pred Kr. rimska kolonija (Pola). Mesto je morda bilo tudi pod grško vladavino glavni kraj Istre in (glavna) rezidenca magistra militum.59 Kot caput Histriae se civitas Pola omenja tudi v protokolu sinode v Mantovi leta 827.60 Kot mestni svetnik češčeni Germanus naj bi bil doživel mučeništvo pod cesarjem Numerijanom (282/284).61 Prvo jasno pričevanje o škofu datira iz let 507/511.6263Elementi bizantinske ustavne tradicije so terminološko otipljivi vsaj do 10. stoletja; tribunus je tako v Pulju izpričan še leta 933.62 Poreč ima s 66 mankozi enako visoko davčno obvezo kot Pulj. Od cesarja Avgusta je Parentium imel rimsko mestno pravo.64 Poreški patron in (baje) prvi škof je sveti Maver.65 V prvi polovici 6. stoletja je posebej izstopal lik škofa Evfrazija, odločnega pristaša shizme “Treh poglavij”, ki je dal zgraditi s čudo­ vitimi mozaiki opremljeno baziliko.6667 Trst je edini kraj, ki je v listini Rižanskega zbora naveden kot numerus.61 Ta oznaka, ki izvira iz poznoantične vojaške strukture, nam kaže na zgodnje stacio-

57 Kandier v komentarju k CDI a. 804; De Franccschi, Saggi I. 19; Cavallari, La costituzionc 50; Klcbcl, Städte 48 sl.; Udina, II Placito 39. Skeptičen je Bcnussi, Nel medio evo 42 sl. op. 117. 58 Prim. Margctič, Diritlo mcdicvalc croato 152. 59 Glede Pulja v antiki gl. Polaschck, Pola 1217sl.; Bosio, L’Istriaöl sl.; Fischer, Das römische Pula; Starac, Rimsko vladanje, zlasti 34 sl. in 133 sl. Glede Pulja kot rezidence magistra militum prim. Bcnussi, Nel medio evo 34; Udina, II Placito 17; Marušič, Pula 37 (grobnica: pokopališčna cerkev sv. Katarine); prim. Schimmclpfcnnig, Heilige 382 sl. 60 MGH Cone. II, št. 47. Prim. Krähwinkler, Friaul 172 sl. 61 Prim. Bratož, II cristiancsimo aquilcicsc 214 sl.; Schimmelpfcnnig, Heilige, zlasti 365. 62 Cassiodor, Variae IV 44. Prim. Italia Pontificia VII/2,236 sl.; Lanzoni, Le dioccsi 846 sl.; Cuscito, Tcstimonianzc 632 sl.; Schimmclpfcnnig, Heilige 367. Precej nedoločna so poročila o nekem ško­ fu Floru, ki naj bi bil živel v 7. stoletju in prišel iz Trcvisa v Istro. Prim. Schimmclpfcnnig n.n.m. 370 sl. in 381. 63 CDI a. 933. 64 Dcgrassi, II confine 72 sl.; Bosio, L’Istria 58 sl.; Klcbcl, Städte 45; Starac, Rimsko vladanje 34 sl. in 125 sl. 63 Glej Bratož, II cristiancsimo aquilcicsc 426 sl. 66 Cuscito, Fonti c studi 61 sl.; Bratož, Development 2366 sl.; Prelog, Euphrasius-Basilika, passim. 67 Glede antičnega Trsta (Tergeste) gl. Starac, Rimsko vladanje, zlasti 108-110.

38

POLITIČNE STRUKTURE

niranje vojaške enote (bändon, bandum). V 8. stoletju pa je bil ta pojem najbrž že “civiliziran”, pač ustrezno preobrazbi vojske v milico.68 Teritorializacija strukture mtmerusa v primeru Trsta (numerus Tergestinus)69 je bila morda pogojena z za­ htevami obrambe proti Langobardom, Slovanom in Avarom. Kot patron bedi nad usodo Trsta od pozne antike naprej sveti Just; bazilika, ki mu je posvečena, stoji na hribu nad mestom (San Giusto).70 Prvi poimensko znani tržaški škof, Frugiferij, je živel okoli srede 6. stoletja.71 V Novigradu vsote 12 mankozov po besedilu listine Rižanskega zbora ni bilo dolžno oddajati samo naselje, ampak tamkajšnji cancellarius. Lujo Margetič do­ pušča možnost, da je ta “kancler” bil predstojnik pisarne magistra militum; nje­ gova pisarna naj bi namreč bila pristojna za gospodarsko in finančno poslovanje ozemlja Novigrada.72 V podobnem smislu je bila postavljena tudi domneva, daje bil Novigrad središče uprave Istre pod vojvodo Janezom, kajti mesto je imelo na razpolago fiskalno ozemlje z več kot dvestotimi koloni.7374Kot sedež uprave frankovsko-istrskega vojvode naj bi se “Novo mesto” razlikovalo od Pulja, rezidence grškega magistra militum?4 Novigrad je prvič omenjen leta 599 v nekem pismu Gregorja Velikega kot sedes škofa Janeza, ki je prebežal iz Panonije; takrat je bil morda ustanovljen kot begunska škofija Emone.75 Rovinj je v listini Rižanskega zbora izkazan kot finančno močna, samostoj­

68 Prim. Mayer, Munizipialvcrfassung 264; Cavallari, La costituzionc 51 sl.; Udina, II Placito 30 sl.; De Vcrgoitini, Lineamenti storici 36; Wickham, Early Mcdicval Italy 75 sl.; Fcrluga, Überlegungen 167 sl.; Marz, Le milizic 23 sl. Glede ustreznic numerus in civitas v 8. stoletju prim. Guillou, Rčgionalismc 149 sl., 151, 195. 69 Zastavlja sc vprašanje, ali “numerus Tergestinus” ustreza teritoriju avgustovskega “ager Terge­ stinus”, ki naj bi sc po Margctiču, Acccnni 75 sl., razprostiral med spodnjim tokom Soče in do­ lino Rižanc (Formio), ali pa je segal še veliko dlje. Prim. Štih, Istra 8 z op. 20 (severozahodna Istra vključno z Umagom, Piranom, Koprom in Miljami); Darovcc, Koprska škofija 75 (“numerus Tergestinus” kot “mejno področje bizantinskih posesti v Istri”, segajoče od Timava do Javornika, Snežnika in celo do Kastva); Margetič, O nekim pitanjima (1996) 126 sl. 70 Italia Pontificia VII/2, 207 sl. Lanzoni, Le dioccsi 863 sl. Cuscito, Tcstimonianzc 640 sl. Bratož, Krščanstvo 235 sl. Glede prenašanja kulta tržaškega mestnega svetnika v Pulj in druge kraje gl. Schimmclpfcnnig, Heilige 367 sl. 71 Gl. Cuscito, Bistum Triest 769. 72 Margetič, O nekim pitanjima (1996) 120. 73 Gl. Guillou, Rčgionalismc 186 sl. Klcbcl, Städte 48, je domneval nastanek utrdb v dolini reke Mirne na tisti zemlji, k ije na mestnem ozemlju Novigrada pripadala vojvodi Janezu. 74 Prim. Bcnussi, Nel medio evo 127. 75 Italia Pontificia V II/2,226 sl. Lanzoni, Le dioccsi 858 sl. Klcbcl, Städte 45.

39

... IN LOCO QUI DICITUR RIZIANO ...

na občina. Toda mesto nima tradicije antične civitas in zato ni bilo sedež škofa. Ruvinium (Rovinj) je v rimskem času bržkone spadal k ozemlju Poreča.76 Tudi primeri utrjenih krajev Labina, Buzeta in Motovuna kažejo razdelitev antičnih mestnih ozemelj najpozneje v času grške vladavine. Vprašanje, ali gre izgradnjo omenjenih treh kastelov povezovati z obrambo pred Slovani in Avari, pa mora ostati odprto.77 Zanimiva je omemba Labina, vzhodno od Rase (Arsia), kije zbral 30 mankozov državnih davkov. Naselje Pičan (Pedena), ki leži v notranjosti, je v antiki domnevno spadalo k teritoriju Trsta.78 Kot pičanski (pedenski) škofje v protokolu sinode v Gradežu v letih 572-577 omenjen Martijan.79 Po daljši vrzeli v izročilu najdemo jasno priče­ vanje o obstoju škofije spet šele leta 1012. Tega leta je kralj Henrik II. oglejski cer­ kvi potrdil posest Pedene in Pazina.80 Zanimiva je nenavadna povezava pičanske cerkve s Salzburgom, ki je v času Karla Velikega, samo nekaj let pred Rižanskim zborom, označena kot Petenensis urbs oz. P etena %1 Sodni zbor leta 804 je potekal in territorio Caprense loco qui dicitur Riziano. S tem je prejkone mišljena lokaliteta v območju izliva stare mejne reke Rižana (anti­ čni Formio).82 Toponim Riziano je izpeljan iz imena reke in ni nujno identičen z današnjim slovenskim krajem Rižana.8384Lokalizacija in territorio Caprense pa označuje pripadnost k ozemlju današnjega mesta Koper. To naselje, k ije bilo zara­ di lege na otoku odlično zaščiteno - inter utrumque tu ta - je od antike naprej izpri­ čano z različnimi imeni: od pozne antike naprej kot Caprea ali Capris (Anonimni geograf iz Ravene), pa tudi kot Capritana insula (Gregor Veliki). Iz grške antike je izpričana imenska oblika Aigis, v latinizirani verziji nato Aegid(i)ačA Od zgod­ njega 10. stoletja naprej je ohranjena v srednjem veku zelo običajna in tudi v no­

76 77 78 79 80 81

Dcgrassi, II confinc 78. Gl. npr. Klcbcl, Städte 47 in 61 sl. Dcgrassi, II confinc 72 sl. Prim. Starac, Rimsko vladanje 119 sl.; Starac, Istra 283. MGH Cone. II, št. 47. Za zgodovino škofije gl. Dolinar, Pedena 564 sl. (škof Lavrcncij - 804). MGH D.H.II.243. Tu omenjena diploma Otona III. je izgubljena. MGH D.Kar.1.168 (a. 790); SUB II, št. 2 (798 IV 20). Prim. Dopsch, Zeit der Karolinger und Ottoncn 162 z op. 37-41. Wolfram, Salzburg - Bayern - Österreich 72 sl. 82 Glede mejne funkcije Formia prim. Starac, Rimsko vladanje, zlasti 11 sl. in 55 sl. 83 Glede določitve lege prim. npr. Kos, Gradivo II, 19 op. 4: “Zbor seje vršil na prostem v Koprskem okraju blizu tam, kjer sc rečica Rižana izliva v morje. Dandanes sc nahajajo na onem mestu lepi travniki, ki bi bili kaj pripravni za kak shod pod milim nebom. Nedaleč od ustja Rižanc sta sloven­ ski vasi Dekani in Lazaret. Zadnja vas sc zove tudi Rižana.” Prim. tudi Bratož, Rižanski zbor 88 op. 4; Moritsch, Triestcr Hinterland 22 op. 11. 84 Glej Šašcl, Koper 446 sl.; Starac, Rimsko vladanje 110-113.

40

POLITIČNE STRUKTURE

voveški latiniteti do danes običajna oblika Justinopolis - neologizem, ki ohranja dober spomin na cesarja Justina II., naslednika Justinijana I.85 Problematično pa je vprašanje kontinuitete koprske škofije.86

Listina Rižanskega zbora dokumentira razrešitev konflikta “v obliki zavezu­ joče sodbe in pogodbe”.87 Ta kompromis je zajet v pravniško-listinski formuli di­ judicatus et convenientia. V središču tega sporazuma je zedinjenje (convenientia) nosilcev uradov in prebivalcev istrske province.88 Stefan Esders je ta sporazum in zedinjenje označil kot “zavestno nadaljevanje rimske tradicije provincialne uprave z drugimi sredstvi”.89 Do ponovne vzpostavitve in razvijanja pravnih običajev je prišlo z dobro pripravljenim in načrtnim postopkom inkvizicije, ki se je oprla na ustne izjave in pisno dokumentacijo.90 S priznanjem njegove pristojnosti za dajanje pravnih napotil je bil mestnemu vodstvenemu sloju Istre zagotovljen znaten pomen tudi za bodoče oblikovanje političnega življenja.91 Kompromis, dosežen na Rižanskem zboru, je pripeljal do pomiritve položaja ter do večje opredmetenosti v političnih odnosih v Istri.92 Predstavljal je tudi bistven prispevek k stabilizaciji razmer v prostoru zgornjega Jadrana. To pa ni bilo nebistveno za v naslednjih letih spredeno mrežo frankovsko-bizantinske diplomacije, k ije v okviru izčrpnih pogajanj v letih 810 do 815 realizirala Aachenski mir.9394 Kot je razvidno iz listine, ohranjene v prepisu v Codexu Trevisaneusu, je ce­ sar Ludvik Pobožni v zgodnji fazi svojega vladanja potrdil določbe Rižanskega

85 86 87 88 89 90 91 92 93 94

Prvo pričevanje za Justinopolis jo v D.Bcr.1.66 (908 IV 24). Glede te listine glej v bodoče Štih, Ženski samostan v Kopru. Glej Bratož, Koprska škofija 37 sl.; prim. tudi Štih, Istra 1 sl. Esders, Regionale Selbstbehauptung 93 sl. Gl. Esders, Regionale Selbstbehauptung 107 sl. z op. 122. Esders, Regionale Selbstbehauptung 108. Gl. Esders, Regionale Selbstbehauptung 93 sl., 99 sl., 103 sl. Esders, Regionale Selbstbehauptung 108. Prim. Esders, Regionale Selbstbehauptung 107. Gl. zlasti Classcn, Karl der Große 93-97. prim. str. 24 sl. BM2732. Prim. Esders, Regionale Selbstbehauptung 109-111. Glede problematike datacije prim str. 24 op. 43. Besedilo te diplomcjc v Codcxu Trevisaneusu, fol. 27r, ohranjeno kot št. 18 (vrstice 1-27). Levo zgoraj sc nahaja datacija 815, pod njo pa zaznamek “Eg. (cx) 101 däd [najbrž: Dandolo] 73”. Nova izdaja te Ludvikove listine s komentarjem je še vedno raziskovalni deziderat. Pomanjkljiva

41

... IN LOCO QUI DICITUR R1ZIANO ...

zbora.94 S to cesarsko listino, naslovljeno na patriarha Fortunata, vse škofe, opate, tribune in druge fideles v istrski provinci, je bil spremenjen pravni značaj zbora iz leta 804, aposlrofiranega kot indicatum, ki ima obenem “poteze urbarja, pravnega napotila, sodne odločitve in provincialne ustave” 95 S tem pa listina Rižanskega zbora ni postala zgolj dokument ustavne tradicije, marveč tudi ustavne transfor­ macije “province Istre”.96

in zavajajoča (prim. Krähwinkler, Friaul 201 op. 8) jc Kandlcrjcva edicija (CD1 a. 815; št. 56), ne neproblematično pa jc seveda tudi v Codcxu Trcvisancusu ohranjeno besedilo. V njem jc protokol listine uveden na naslednji način (invokacija in intitulacija): “In nomine Dei et salvatoris nostri Yhcsu Christi Hludouicus divina ordinante providentia semper augustus”. 95 Esdcrs, Regionale Selbstbehauptung 108 sl. z op. 124 (z opozorilom na carinski red iz RalTcIstcttna). 96 Gl. Esdcrs, Regionale Selbstbehauptung 111.

42

GOSPODARSKE IN SOCIALNE STRUKTURE Tako istrsko obalno območje kot tudi maritimne Benetke so dolga stoletja spa­ dali v sfero grškega vpliva. Za svoj gospodarski razcvet so se morala ta sevemojadranska ozemlja zahvaliti tako poljedelskim donosom kot tudi živahni trgovski dejavnosti. V pozni antiki je bilo istrsko zaledje cenjeno kot žitnica za oskrbo mest, Istra je celo veljala - po neki slavni izjavi - kot “Kampanija Ravene”. Kasiodorjevo pismo iz let 537/38, naslovljeno na istrske provinciale, posebej na­ števa kot proizvode dežele vino (vinum), olje (oleum) in žito (triticum)) Od pozne antike naprej seje ustalil sistem gospodarjenja, v katerega okviru so dajatvam zavezani koloni plačevali naturalno zakupnino ali delali tlako, pri čemer so “zemljiški gospodje” lahko bile bodisi cerkvene bodisi posvetne instance. Take obveznosti so se včasih, tako kot v listini Rižanskega zbora, imenovale angariae ali superpostae; v drugih zgodnjesrednjeveških virih je dostikrat na splošno govor o opera, kot npr. v sodni listini, zapisani leta 845 v Trentu.12 Pod omenjenimi deli so bile lahko subsumirane: dajatve od kmetijskih proizvodov, od lesa, pašne dajat­ ve, dajatve za vožnje, posojanje ladij s posadkami in drugih transportnih sredstev.3 V zadnjem navedenem smislu daje naša listina jasne namige: opravljanje ladijske službe pomeni vožnje v področje lagun, v Raveno in vzdolž dalmatinske obale, toda tudi po rekah, kar verjetno ni prvenstveno pomenilo plovbe po istrskih rekah. Na podoben način, četudi na manjše razdalje, je iz drugih delov frankovske drža­ ve znan navigium kot breme podložnikov njihovemu “zemljiškemu gospodu”.4 Izredno dajatev listina Rižanskega zbora večkrat označuje s pojmom collecta.5 Glede na geološke danosti polotoka bi lahko calcaria razumeli kot pridobivanje apna.6 S tem da je vojvoda Janez v nasprotju z dotedanjimi navadami zahteval preveliko množico storitev in dajatev - sam zase, pa tudi širše za celo svojo dru-

1 2 3 4 5 6

Cassiodor, Variae X X II22. I Placiti I, št. 49. Za pojma opera in angariae prim. Montanari, Rapporti 41 sl.; Esdcrs, Regionale Selbstbehauptung 86; Nicrmcycr - Van de Kielt, MLLM 43 sl. Prim. Krctschmayr, Geschichte von Venedig 1,70; Esdcrs, Regionale Selbstbehauptung 86. Gl. Elmshäuscr, Facit navigium 22 sl., zlasti 29 sl. (opozorila na obveznost vleke, veslanja, drega­ nja v poliptihu iz Saint-Gcrmain-dcs-Prcs). Prim. tudi Esdcrs, Regionale Selbstbehauptung 88 z op. 91. Prim. Esdcrs, Regionale Selbstbehauptung 86.

43

- IN LOCO QUI DICITUR R1ZIANO ...

žino in rodbino - je oslabil gospodarski in socialni položaj istrskega mestnega vodstvenega sloja. Glede običajnih storitev in dajatev so se pritožniki iz mest in kastelov za bizan­ tinski čas lahko oprli na obstoječe zapise; zanje je obstajala dolga tradicija, četudi so navedbe v listini Rižanskega zbora za natančnejšo določitev časovnega hori­ zonta veliko premalo določne. Na vsak način gre pri predloženih breves za zapiske pretežno gospodarske narave.7 Glede vsebine in zgradbe istrskih breves najdemo v besedilu Rižanskega zbora bolj indirektne in sumarične navedbe. Zelo sporočilni seznami in bržkone tudi dobri primeri za primerjavo so poznani iz Ravene in iz karolinškega časa tudi iz Salzburga, kot sta Notitia Arnonis in Breves Notitiae, pa tudi iz zahodne frankovske države v obliki poliptihov, med katerimi je treba na prvem mestu omeniti tistega iz Saint-Germain-des-Presa.8 Kot pričevanje fiskalne sukcesije, ki odraža “vstopanje frankovskih vladarjev v pravice bizantinskega cesarja v Istri”,9 lahko veljajo navedbe “sodnikov” (iudices) proti škofom v devetem poglavju pritožb v listini Rižanskega zbora. Navedeni so fiksni zneski za istrska mesta oziroma komune v obliki mankozov.i0 Pojem mancosus, iz arabščine (manqiis) prevzeta bolj specifična oznaka za zlati solidus, je v Italiji pod bizantinskim vplivom izpričan od zadnje četrtine 8. stoletja. V listini Rižanskega zbora imamo - po prvi omembi v listini za Sesto iz leta 778 - enega prvih pričevanj o mankozih v jadranskem prostoru.11 V zvezi z ekonomskimi danostmi in potrebami je posebej tehten očitek pred­ stavnikov istrskega populusa proti vojvodi Janezu o naselitvi Slovanov na zem­ ljiški posesti mestnih teritorijev.12 Njihova kmetijska in pašna dejavnost sta krnili stare običaje mestnih vodilnih slojev. Predvsem pa so v Istro pripeljani naseljenci odvajali vojvodi dajatve, pa naj je to bilo v obliki naturalij ali denarnih plačil. To plačevanje činža je istrskemu vojvodi13 krepilo njegovo ekonomsko in politično

7

8 9 10 11 12 18

Glede pojma “brcvc” gl. Fichtenau, Urkundenwesen 81 sl. Prim. Cavallari, La costituzionc 56 sl.; Udina, II Placito 37; Guillou, Rčgionalismc 193; Bartoli Langcli, Sui “brevi” italiani 1 sl.; Esdcrs, Regionale Selbstbehauptung 53 sl. in 77 sl.. Za Raveno gl. op. 28. Za Salzburg gl. Lošck, Notitia Arnonis, passim; za zahodnofrankovske sezna­ me: Polyptychon von Saint-Gcrmain-dcs-Prös, passim; Elmshüuscr-Hcdwig, Studien 35 sl. Esdcrs, Regionale Selbstbehauptung 77 sl. Prim. Esdcrs, Regionale Selbstbehauptung 78 op. 57, ki sprejema pojmovanje Karla von Hegla, da je šlo pri 344 solidih za “stari, enkrat za vselej določeni zemljiški davek". Prim. Soctbccr, Beiträge 359 sl.; Bcrghaus, Mancus 186; Krähwinkler, Friaul 205 z op. 21; McCormick, Origins 319 sl.; Stahl, Coinagc 294. Prim. tudi Moritsch, Tricstcr Hinterland 22 sl. Prim. Esdcrs, Regionale Selbstbehauptung 81 z op. 65.

44

GOSPODARSKE !N SOCIALNE STRUKTURE

moč. Edinkrat v tej zvezi navedeni pensio v listini Rižanskega zbora spominja na pri Pavlu Diakonu omenjeno plačevanje činža, ki so ga Slovani iz regio Zellia v 7. in 8. stoletju plačevali furlanskemu vojvodi.14 V zgodnjesrednjeveških virih je pensio pogosto širši pojem za celo vrsto dajatev.15 Spektakularen primer v Istri je pred letom 780 zbudil pozornost: Takrat je oddajanje pensiones, ki jih je Rim za­ hteval kot nekak “Petrov novčič”, zbudil tako hudo nejevoljo, daje eden od škofov to drago plačal - razjarjeni davkoplačevalci so ga oslepili.16 Toda kako velika je morala biti šele nejevolja, ko prejemniki dajatev, ki so po­ prej pripadale cerkvi, niso bili zgolj slovanski novi naseljenci, temveč poleg tega celo pogani! “Tri leta smo tiste desetine, ki bi jih morali dajati sveti cerkvi, dajali poganskim Slovanom, potem ko jih je poslal na zemljo cerkve in ljudstva, sebi v greh in nam v pogubo.” Tako seje glasila pritožba “Istranov” proti vojvodi Janezu. V okviru svoje naselitvene politike je uporabil slovanske, toda bržkone tudi druge prišleke (advenae homines) za varovanje in obrambo dežele in jim zagotovil dajat­ ve od mestnega prebivalstva.17 Istrskemu vodilnemu sloju je tudi odvzel človeške vire (liberti oziroma liberi homines, pa tudi excusati)18 in si obenem prizadeval za vključitev homines v krog svoje lastne vojvodske “familije”. Spremstvo, ki si ga je na ta način pridobil, je pač glede na okoliščine in po potrebi lahko uporabil kot “sredstvo pritiska” proti domači “aristokraciji”. Vprašanje naseljevanja Slovanov je bilo na Rižanskem zboru razrešeno kom­ promisno: vojvoda Janez je obljubil, da bodo ukrepali skupaj, da bodo skupaj obiskali ustrezna področja, kjer lahko Slovani tudi v bodoče ostanejo naseljeni. Sicer pa naj bi jih “pregnali”, vendar naj bi bili še naprej koristni “za cesarja”, kar morda pomeni tudi vojaško rekrutiranje. Da lahko obravnavamo naseljevanje Slovanov in drugih skupin prebivalstva tudi s stališča ekonomske nujnosti, sledi iz demografskega razvoja v Istri od 7. stoletja dalje. Po vpadih Langobardov, Avarov in Slovanov so najbrž bila obsežna 14 Paulus Diaconus, Historia Langobardorum IV 38. Prim. Krähwinkler, Friaul 63. 15 Prim. Nicrmcycr - Van de Kicft, MLLM 784 sl. Mayer, Italienische Vcrfassungsgcschichtc 2, 304 sl. Kot denarno plačilo sc pensio poleg drugih oznak za dajatve večkrat omenja v italijanskih sodnih listinah 8. in 9. stoletja: npr. I Placiti I, št. 4, št. 43, št. 90. Prim. podobne primere že pri Cassiodorju, Variae I 16, II 26, II 30, V 39. Primeri iz langobardskih listin: CDAšt. 65, št. 67; CDL III/l, št. 18, št. 19, št. 44. V Raveni: Breviarium Ecclesiae Ravennatis 106 s. v. “pensione”. Reg. Greg. I 43 navaja ureditev “securitatis libelli” zaradi pobiranja “pensiones” na Siciliji. Prim. tudi Pohl, Per hospites divisi 205. 16 Za škofa Mavricija (morda iz Novigrada) glej Krähwinkler, Friaul 144 sl. 17 Za ekonomske in socialne implikacije prim. Esdcrs, Regionale Selbstbehauptung 85 z op. 83. 18 Prim. Esdcrs, Regionale Selbstbehauptung 84; Krähwinkler, Friaul 207 z op. 31.

45

... IN LOCO QUI DICITUR R1ZIANO ...

ozemlja okoli mest in drugih naselij opustela, tako da je dežela, ki jo je Kasiodor nekoč tako hvalil zaradi njene plodnosti,19 utrpela hud upad svojega kmetijskega donosa. Listina Rižanskega zbora omenja - če sploh - žito samo zelo obrobno.20 Na več mestih in kar obsežno pa so omenjani vinogradi in oljčni nasadi kot pertinenca zemljiške posesti. Govor je tudi o stiskalnicah, o merskih enotah (mernikih oziroma amforah) v zvezi z dajatvami olja in vina ter o na novo uvedeni delovni obveznosti v vinogradih. Od vinogradov so vsekakor pobirali dajatve veliko do­ sledneje kot poprej, saj so cerkveni zakupodajalci obveznost oddajanja dajatev razširili tudi na manj vredna zemljišča.21 Samo po sebi je razumljivo, da je imel ribolov znaten pomen za istrsko gospodarstvo; zato je bilo kmjenje z ribolovom povezanih pravic toliko bolj boleče za prebivalstvo. “Občinska zemlja” na teritoriju civitates seje ohranila najprej v rimskih delih Italije. Takšno kontinuiteto izpričuje listina Rižanskega zbora tudi za Istro. Za po­ sesti so se pobirale dajatve pod različnimi imeni; glede na vrsto paše je govor o escaticum, glandaticum ali herbaticum,22 V času grške vladavine so istrska mesta od pašnikov in gozdov pobirala herbaticum in glandaticum - ta dva pojma poznamo tudi iz Ravene.23 Močno izkoriščanje gozdov kot pašnih površin je razvidno tudi iz langobardske zakonodaje, pri čemer je imela poseben pomen reja prašičev.24 Pomen gozda in paše je razviden tudi iz neke listine Karla Velikega za patriarha Pavlina: za živino, ki je v lasti oglejske cerkve in ki jo ženejo na istrsko pašo, ni treba plačevati pašnine (herbaticum).25 V tretji točki pritožb se Istrani pritožujejo proti istrskim škofom, da ti kršijo določbe emfitevtičnih listin. Emfitevza, “pravica nasaditve”, je najprej pomeni­ la pravico izkoriščanja kmetijskega zemljišča v polnem obsegu. Ta pravica (Jus

19 Prim. op. 1. 20 Čc predpostavljamo, da lahko besede "... alnona seu castaneas sufficienter” (fol. 22r, 1) sploh razumemo kot žito (toda prim. Guillou, Rčgionalismc 187 in 297 z op, 113: “fruits de 1’aunc”, ki sojih baje uporabljali za barvanje). Triticum sc v listini zbora vsekakor ne omenja. 21 Glej Esdcrs, Regionale Selbstbehauptung 77 z op. 55. Esders n.n.m. prevaja ustrezni pasus takole: “Od vinogradov nikoli niso pobirali (davkov) v tretji boniteti, kot delajo sedaj, temveč samo v četrti.” 22 Mayer, Italienische Vcrfassungsgcschichtc 1,282 in 292 z op. 54. 23 Prim. Breviarium Ecclesiae Ravennatis str. 103 sl. Prim. tudi Mayer, Italienische Vcrfassungsgcschichtc 1, 293 sl. 24 Mayer, Italienische Vcrfassungsgcschichtc 1, 284. Za rejo prašičev gl. Edictum Rothari c. 135; in Nchlscn, Sklavcnrccht 364. Na območju Spolcta je celo izpričana oznaka “archiporcarius”: Reg. Farf. 2, št. 30, št. 48. 25 MGH D.K.ar.1.174.

46

GOSPODARSKE IN SOCIALNE STRUKTURE

emphyteuticum) - pravni institut, ki je nekako na sredi med lastninsko pravico in pravico posedovanja - seje razvila v času Justinijana I. (527-565) večinoma v trajno pravico (ius perpetuum).26 V skladu s sistemom zakupa je bilo zemljiškim posestnikom dovoljeno, da so svojo zemljo obdelovali s svobodnimi kmetovalci namesto s sužnji. Tisti, ki je imel pravico uporabe zemljišča, je moral redno da­ jati dajatve, ki so izpričane z različnimi imeni (pensio, reditus, vectigal, canon). Podobno kot v listini Rižanskega zbora se emfitevtični veliki zakup pojavlja tudi v zgodnjesrednjeveški Italiji, predvsem v zvezi s cerkvenimi posestmi; posebno jasno prihaja do izraza na Siciliji v času Gregorja Velikega.27 Za območje Ravene so v velikem številu ohranjene emfitevtične listine iz 10. stoletja.28 Pomen emfitevze kot dednega zakupa v območju cerkvene uprave izhaja tudi iz odredb v kapitularjih in listinah 9. stoletja 29 Vse do 11. in 12. stoletja so ohranjene ustrezne listine iz Farfe.30 Primer za določbe o emfitevzi v neki istrski listini iz 9. stoletja je prenos (gospodarskega) dvora, ki sta ga puljski škof in opat iz Serre opravila na dve ženski za letni pensio v višini dvajsetih zlatih solidov.31 Povezava med naselitveno-kolonizatorsko dejavnostjo in administrativnimi zapisi prihaja jasno do izraza pri libelaričnih pogodbah. Te pogodbe so sklepali, da bi privabili naseljence za krčenje gozda in melioriranje tal. Libelariji ali mali zakupniki so ostali osebno svobodni, toda za določen čas - praviloma za 19 ali 29 let - so se obvezali, da bodo dajali dajatve in usluge gospodu, pod čigar zaščito so se bili podali.32 Zelo zgodnjo omembo libelarijske pogodbe najdemo že pri Kasiodorju v njegovih Variae.33 V langobardski Italiji se je tradicionalna oznaka 26 Za cmfitcvzo prim. Mitteis, Zur Geschichte 1 sl.; Leonhard, Emphyteusis 2513; Jones, Later Roman Empire 1,417 sl.; zlasti 3, 97 sl. Dannhorn, Römische Emphyteuse, zlasti 7 sl.; Thciscn, Studien 1 sl., 13 sl.; Esdcrs, Regionale Selbstbehauptung 75 sl. 27 Glej Doren, Italienische Wirtschaftsgeschichte 1,31 sl. Prim. Hartmann, Bemerkungen 1 sl., zlasti 4 sl. 28 Breviarium Ecclesiae Ravennatis App. II, št. 2, 3, 4 (sl.). Prim. Hartmann, Bemerkungen 9 sl., Udina, II Placito 50 sl. Andrcolli, Per una scmantica storica 161 z op. 33 sl.; Thciscn, Studien 34 sl. 29 MG H Capit. I, št. 157, c. 1; št. 163, c. 10; št. 168, c. I; MGH Capit. II, št. 221, c. 10; MGH D.K.III. 171; MGH D.Am.125. 30 Reg. Farf. 3, št. 504; št. 506; št. 511; št. 1167. 31 Glej Torrc, Le pcrgamcnc istrianc 289 sl. 32 Doren, Italienische Wirtschaftsgeschichte 1, 92; Leicht, Livcllario nomine 283 s l; Andrcolli, Per una scmantica storica, zlasti 162 sl., oz. Andrcolli, La forza 275 s l; Jamut, Bergamo 158 sl. in 202 sl.; Ghignoli, Note 413 sl.; Esdcrs, Regionale Selbstbehauptung 75 sl. 33 Cassiodor, Variae V 7; prim. tudi Pfcrschy, Cassiodors Variae 64 sl. z op. 82 s l; Ghignoli, Note 432 sl.

47

... IN LOCO QUI DICITUR R1ZIANO ...

za zakupnika glasila massarius, od poznega 8. stoletja naprej pa je bolj pogosto izpričan libellarius.34 V splošnem kapitularju v Mantovi iz 790 so kot obdelo­ valci cerkvenega kmetijskega posestva omenjeni servi ter aldiones, poleg njih pa tudi novi libellarii35 Zaradi gospodarske stiske so mnogi med njimi očitno iskali cerkveno zaščito.

34 Prim. Wickham, Italy 100 sl., zlasti 107 sl. 35 MGH Capit. I, n. 93: Ut servi, aldiones, libellarii antiqui vel illi naviter facti.

48

RECEPCIJA V visokosrednjeveško recepcijo listine Rižanskega zbora na področju diplomatike je potrebno pritegniti tako imenovani “Privilegium Eufrasianum”. Ta falsifikat, datiran v leto 543 in sfabriciran v prvi četrtini 13. stoletja v korist poreške cerkve, navaja kot izstavitelja škofa Evfrazija.1 Nekateri pasusi listine kažejo na to, da so pri zahtevni sestavi besedila uporabili tudi listino Rižanskega zbora iz leta 804.2 To pomeni, da je bila v arhivu ali vsaj okolju poreške cerkve na voljo verzija, ki jo je treba datirati v čas pred sestavitvijo Codexa Trevisaneusa oziroma njegove neposredne predloge (“Liber Egnatii”).3 V poznosrednjeveško recepcijo Rižanskega zbora na področju historiografije spada tudi omemba v kroniki doza Andrea Dandola (vladal 1343-1354).4 V do­ datku predelane Einhardove Vita Karoli Magni (pogl. 15) kronist na kratko pov­ zema rezultat preiskave proti vojvodi Janezu, ne da bi navedel kraj ali čas zbora.5 Na osebo in način Dandolovega dela v zvezi z Rižanskim zborom morda nami­ gujejo tudi robne opombe v merodajnem nosilcu izročila, zgodnjenovoveškem Codexu Trevisaneusu. Dandolov namen je očitno bil zagotovitev pravic v interesu Serenissime.6 Natisnjeno izdajo listine Rižanskega zbora je oskrbel leta 1720 Nicolö Coleti v svoji predelavi dela Ferdinanda Ughellija Italia Sacra, kjer je besedilo brez naslo­ va priključeno seznamu gradeških patriarhov.7 Na velik pomen listine Rižanskega zbora kot vira ne le za istrsko zgodovino je izrecno opozarjal polihistor Gian Rinaldo Carli (1720-1795), k ije bil po rodu iz Kopra.8 Medtem ko je leta 1743

1 2 3 4 5 6 7 8

C D II, 56 sl. (št. 20); C D III, 414 (št. 231). Cusin, II “privilegio cufrasiano” 65-84 (nova izdaja; 82-84). Prim. Bcnussi, Privilegio Eufrasiano 49-86. Prim. Cusin, II “privilegio cufrasiano” 68. Glede izročila za “Privilegium Eufrasianum” v treh prepisih iz poznega 15. stoletja prim. Cusin, II “privilegio cufrasiano” 66. Glede Andrea Dandola in njegove kronike prim. str. 14 z. op. 10. Glede problematike “ Eodem anno”, ki sledi, prim. komentar: Andrcac Danduli Chronica str. 129 op. 2. Glej str. 13-15. Ughclli - Coleti, Italia Sacra 2V, coli. 1097-1101. Prim. Cuscito, Gian Rinaldo Carli 19. Za Gian Rinalda Carlija temeljno Apih, Rinnovamcnto c illuminismo, passim; prim. pregnantno sintezo Elia Apiha Gian Rinaldo Carli 161-167; nadalje

49

... IN LOCO QUI DICITUR RIZIANO ...

v knjižici, posvečeni zgodovini svojega rojstnega mesta, samo na kratko omenil “tisti pomembni zbor celotne province”,9 pa v tretjem (1789) in predvsem če­ trtem zvezku (1790) svojega glavnega zgodovinskega dela Delle antichitä italiche obravnava Rižanski zbor.10 Z zborom se najprej ukvarja v okviru ustanovit­ ve maritimnih Benetk, nato pa ga postavlja v širši izročilno-zgodovinski okvir. Navaja Codex Trevisaneus (Codice Trevisano) kot tudi izdajo Coletija. Oznaka “placitum” za (Rižanski) zbor nemara izvira prav od Giana Rinalda Carlija. Poleg izraza “Placito” pa od vsega začetka uporablja tudi pojem “Parlamento”, pa še “Convocato”, “Dieta” ali “Congresso”.11 Svojo najprej predlagano datacijo v leto 801 je kmalu popravil v “804 prej kot 805”, s čimer je de facto postavil še danes veljavno datacijo, k ije bila tudi povod za mednarodni simpozij v Kopru v novem­ bru 2004.12 Poleg parafrazirajočih prevodov pomembnih pasaž Rižanskega zbora je Carli besedilo listine tudi izdal.13 Kot njen izdajatelj in interpret si je pridobil velike zasluge Pietro Kandier (1804-1872), ki je bil drugače - kakšen omen - rojen natančno tisoč let po na­ stanku Rižanskega sodnega zbora.14 V tedniku L'Istria, ki g a je urejal med leti 1846 in 1852, sta bila Rižanski zbor in njegovo zgodovinsko ozadje večkrat pred­ met razprave.15 Zlasti pomembna je Kandlerjeva s komentarjem opremljena iz­

9 10 11

12

13 14 15

Scstan, Lc “Antichitä italichc” 9-31; Scmi, Istria c Dalmazia 259-265; Trampuš, Nuovi oricntamcnti 275-295. Carli, Delle antichitä di Capodistria 117-119, zlasti 117 (“qucU’insignc congresso di tutta Ia Provincia”). Glej npr. Carli, Delle antichitä italichc Ill/II/ii (1. izd. str. 130 oz. 2. izd. str. 265); III/II/iii (1. izd. str. 135-137); posebno izčrpno IV/II/i (1. izd. str. 111-121,2. izd. 151-159). Glej npr. Carli, Antichitä italichc Iil/II/ii (1. izd. str. 130): “... nel grande Placito, o Parlamento...”; lll/ll/iii (str. 136): “... dal Placito, o Convocato tenutosi per ordine di Carlo M. ...”; IV/II/i (str. 117): “la Dieta". Za “congresso” gl. op. 9. Prim. Carli, Delle antichitä italichc Hl/II/ii (I. izd. str. 130): “nel grande Placito, o Parlamento all’anno DCCCI”; lV/II/i (str. 111-121) (“Primo Placito di Carlo Magno Impcradorc, Govcmi dcll’Istria c dcl Friuli separati”), zlasti 111 sl.: Izhodišče za datacije bolj verjetno 804 kot 805, ki ji je dajal prednost Muralori. Objava: IV, App. I (št. I; str. 5-12 oz.2. izd. IV, str. 243-248: “Placito in Istria dei Mcssi di Carlo M. contro i Vcscovi, cd il Duca Giovanni, anno DCCCIV”. Glej splošno s. v. Kandier, Peter. ÖBL 3 (1965) 213. Marušič, Kandier, Pietro 395; Scmi, Istria c Dalmazia 295-297; Quarantotti, Pietro Kandier commemorato, passim. Prvič se tu pojavi - tudi v zvezi s Gian Rinaldom Carlijcm - opozorilo na “placito di Risano” v okviru neke razprave o istrskih mejnih grofih (Dei Marchesi d'Istria) v osmi številki časopisa v letu 1846 II 7: LTstria I (1846) 29-31. Nadaljnje tematizacije so npr. v L’Istria I (1846) 46 sl.; II (1847) 68 sl., 175 sl., 227 sl.

50

RECEPCIJA

daja listine v Codice Diplomatico Istriano, ki je izhajal kot priloga omenjenemu tedniku.16 Že pri Gian Rinaldu Carliju se nakazuje tendenca, da bi Rižanski zbor obravnavali tako rekoč znotraj tradicije nekakega istrskega “parlamentarizma”.17 Ta interpretacijska shema je našla ugodna tla za nadaljnji razvoj v publicističnem kontekstu konstitucionalnega gibanja v letu 1848. Tako Pietro Kandier umešča Rižanski zbor izrecno v razvojno zgodovino sodobnega ustavnega gibanja: “Del Parlamento Istriano tenutosi in sul principe del IX Secolo”.18 V prilogi objav­ ljeno listino osvetljuje tudi historično-pravnozgodovinski komentar.19 Oboje je Kandier z boljšo razčlenitvijo izdanega besedila in razširitvijo komentarja predelal za Codice Diplomatico Istriano.20 Rižanski zbor pa ni bil obravnavan samo na področju historično-kritičnih raz­ iskav ter ustavnozgodovinskih in pravnozgodovinskih razprav, temveč tudi na po­ dročju angažirane publicistike in nacionalnega pesništva. Na določen način so ga celo “prestilizirali” v nacionalnopolitično “ključno besedilo”. Do tega je prišlo v intelektualskem ozračju, ki si je prizadevalo, da bi uveljavilo kulturno “misijo” rimsko-italijanske civilizacije kot “historično-pravni” argument.21

16 Glej op. 19 in 20. 17 Za oznako “Parlamento” prim.str. 50 z op. 11. Prim. tudi Carli, Delle antichitä italichc IV/III/vi (str. 226). 18 Kandier, Del Parlamento Istriano 233-235; O tem prim. Kandier, Alcunc annotazioni 240-242. Kandier je uporabil izraz “parlament” že leta 1826 v svojem komentarju pesmi “L’istria" Andreasa Rapicija: glej Rapicio, L’istria 20 z op. 15: “La valic di Risano č nota pel parlamento provinciale tenutosi ncl 804.” 19 Izdaja (štiri ncpaginiranc strani): L’istria III (1848) po str. 236; komentar: n.n.m. 240-242 (“Alcunc annotazioni al testo del Parlamento Istriano”). Za sklicevanje na domnevno verzijo iz Vcrcijcvc posesti, ki naj bi bila služila kot osnova, glej Tassini, Fortunato di Grado 26. 20 CDI I, 111-115 (št. 54; a. 804) (“Placito sulic qucrimonic dcll’Istria tenuto dai Mcssi di Carlomagno”) oz. 115-126 (“Placito tenuto in Istria ncll’anno 804 dai Mcssi di Carlo Magno Imperatore”). Kandier sc tu sklicuje na “Codice Trcvisani” v knjižnici (Bibliotcca) Marciana ter na neki “Codice dcll’Archivio di Vienna”. V Elcnco dcgli clementi allegati al giomalc c 1’Istria govori o “Parlamento istriano sulic qucrimonic detla Provincia” (točka 13). Za Codice Diplomatico Istriano glej Fulvio Colombo - Rcnzo Arčon, Inlroduzionc XIX-XXVIII in tam citirano literaturo. 21 Paradigmatično Camillo De Franccschi v govoru, ki g a je imel avgusta 1935: De Franceschi, II cinquantcnario IX sl.: “La teši dcll’unica ininterrotta civilta italiana in Istria, succedanea all’antica civilta latina, era stata, dal 1848 in poi, uno dci fondamenti giuridici dcllc nostrc aspirazioni politichc in contrapposto alia ostentata superioritä numcrica dcgli Slavi importati, rustici c incolti.” Prim. tudi Članek “Die Slaven in Istrien” v graškem Tagcsposlu z dne 24.10.1894 (prim. op. 39).

51

... IN LOCO QUI DICITUR RIZIANO ...

Leta 1899 objavljena pesnitev z več kot 700 verzi “II Placito del Risano” Riccarda Pitterija (1853-1915)22 je posvečena patriotskemu istrskemu zgodovinar­ ju Giuseppu Caprinu (1843-1904)23 Iz kratkega, “Carissimo Amico” posvečene­ ga predgovora, izvemo, d aje dobil pesnik pobudo za svoje verze v sliki Giuseppa Barisona, objavljeni v Caprinovi ilustrirani knjigi o Julijskih Alpah.24 Caprin je Pitterija tudi spodbudil, da je leta 1895 objavil delo, ki je v nekaj dneh nastalo kot visokoleteča “parafraza” Rižanskega zbora. Zahvala, izrečena Attiliu Hortisu (1850-1926),25 se ne nazadnje nanaša na to, daje dobil na voljo Kandleijevo izdajo in njegov komentar. Zelo zgovorna je tudi Hortisova interpretacija: “Rižanski zbor je apokalipsa, je transfiguracija, ki v eni sami sliki osvetljuje preteklost in prihod­ nost. Je avtentičen dokument [...], ki nam ga drugi narodi zavidajo.”26 Pitterijeva pesnitev, poemetto, se začenja z opisom narave in usmerja pogled na istrsko po­ krajino. Zborovanje na Rižani je opisano z dramatično napetostjo. Po mašni da­ ritvi začne diakon Peter (Pietro) zborovanje z besedami, ki so vzete iz protokola in iz naracije listine. Tudi nadaljnji potek zbora je prikazan v s pesniško svobodo oblikovani razlagi, ki pa se vseeno drži besedila listine. Pesnik sije z vsemi močmi prizadeval, da bi v pesnitev vgradil sporočila, vzeta iz listin in pripovednih virov, kar je razvidno tudi iz izjav, ki jih je položil v usta patriarhu Fortunatu.27 Imel pa je tudi veliko priložnosti za propagiranje “rimskega”, “latinskega” in “patriotskega” (italijanskonacionalnega) sporočila.28 “Slaviche turbe”, ki jih je pripeljal v deželo vojvoda Janez (Giovanni), so v vsakem oziru tujci: “Nulla ne unisce a lor, tutto ne stacca; / 1 costumi, la fede, l’idioma, / L’indole e il diritto.” Kot pogani so celo “sovražniki krščanskega imena” !29 Rižanski zbor se omenja tudi v bolj ali manj obsežnih pesniških delih, ki imajo za predmet Istro ali njene dele. Zelo opazen primer je v letu 1903 objavljena pesem

22 23 24 25 26

Za pesnika gl. Milazzi, Pittcri Riccardo 107. Za Caprina gl. Šemi, Istria c Dalmazia 329. Za Giuseppa Barisona gl. str. 55. Prim. Gentile, Attilio Hortis, passim. Citirano v Pittcrijevcm predgovoru, II Placito del Risano [3], iz Hortisovcga pisma z dne 12. 8. 1895: “II Placito del Risano č un’apocalissc, una trasfigurazionc che in un solo quadro illumina passato c avvcnirc. E documento autcntico, riconosciuto per tale da’ piii insigni storici antichi e modemi, č documento piii unico ehe raro, invidiato a noi da altri popoli.” 27 Gl. Pittcri, 11 Placito del Risano 19-22. 28 Gl. Pittcri, 11 Placito del Risano 24-26. Opozoriti jc treba, da jc bil Riccardo Pittcri eden od vodil­ nih funkcionaijcv Lege nazionale. 29 Pittcri, II Placito del Risano 31. Prim. tudi Gcntilc, Riccardo Pittcri zlasti 23.

52

RECEPCIJA

(poemetto) Histria Giovannija Quarantottija (1881-1977).30 Obrobno omenjanje placita pa na primer vsebuje leta 1906 objavljena pesem “Varcando il Risano” Cesara Rossija (1852-1927).31 Od druge polovice 19. stoletja dalje, zlasti v obeh zadnjih desetletjih, so Rižanski zbor uporabili za nacionalnopolitično, “historično” argumentacijo. S takim predznakom je na primer v časopisu “La Provincia dell’Istria”32 izšel leta 1889 članek v nadaljevanjih: “II sentimento nazionale degli Istriani studiato nella storia”.33 Avtor34 v odlomkih o Rižanskem zboru izraža izrazito italijanskonacionalno in protislovansko usmeritev. Po njem so Slovani zgolj “pleme”, ne pa ljudstvo {tribu, non popolo).35 Citat “nos eos ejiciamus foras”, vzet iz listine iz leta 804, je izpostavljen celo v krepkem tisku!36 Nacionalna nasprotja v Istri so v zadnjem desetletju 19. stoletja pripeljala do odkrite konfrontacije. Do neprijetnosti je prišlo januarja 1894 na otvoritveni seji istrskega deželnega zbora, v katerem so od leta 1891 imeli oba sedeža podeželskih občin Hrvati. Položaj se je še zaostril v “vroči jeseni” leta 1894, ko je eskaliral spor okoli namestitve dvojezičnih topografskih napisov v Piranu.37 Izjave soli­ darnosti z Italijani so prihajale iz različnih delov monarhije, kar je dobro razvidno zlasti v nemško liberalnonacionalnem tisku. Tako je na primer od kraja dogajanja sorazmerno malo oddaljeno glasilo “Tagespost” v Gradcu, “največji dnevnik alp­ skih dežel v južno vzhodnonemškem jezikovnem prostoru”,38 izkoristilo dogodke v Istri za živahno poročanje, ki je segalo od kratkih zapisov pa vse do izčrpnih poročil in komentarjev.39 V nedeljski izdaji Tagesposta 28. oktobra 1894 je izšel

30 Giovanni Quarantotti, Histria. Poemetto (Tricstc 1903). Prim. tudi recenzijo v: Paginc Istrianc 2 (1903) 66-68. Za avtorja prim. Šemi, Istria c Dalmazia 368-370 (Sergio Cella). 31 Gl. Paginc Istrianc 4 (1906) 30: "Memore il canto fra le verdi sponde / Chc vider tanto popolo raccolto / A la gloria del Placito, ovc sacro / Un bove bianco or da le messi biondc /N e l tramonto del sol sccndc al lavacro.” Za avtorja gl. Dorsi, Rossi 264 sl. 32 Časopis “La Provincia dcH’Istria” jc izhajal 28 letnikov od leta 1.9.1867 do 16.12.1894 štirinajst­ dnevno v Kopru. 33 P.T., Il sentimento nazionale, zlasti 3 sl. 34 Ta sc jc podpisal z inicialkama “P.T.”. 35 P.T., Il sentimento nazionale 4. 36 Glede tega citata prim. tudi str. 55. 37 Gl. Apollonio, Autunno istriano, passim. 38 Prim. Wolf-Lassnig, Die Grazer “Tagespost”, passim, zlasti 79 sl. in 108 sl. 39 Prim. npr. naslove, kot so “Die Slavisirung der Gerichte in Istrien” (20.10.1894), “Dic Slavisirung im Küstcnlandc” (23.10.1894, 25.10.1894, 26.10.1894, 27.10.1894), “Die Slaven in Istrien” (24.10.1894), “Die Slavisirung im Küstenland” (25.10.1894), “Zur Slavisirung im Küstcnlandc”

53

... IN LOCO QUI DICITUR R1ZIANO ...

celo anonimen članek pod naslovom “Der Landtag von Risano” (Rižanski deželni zbor), ki se je skliceval na zgodnji srednji vek.40 Začenja se z opozorilom, da so se pred 1090 leti “sestali načelniki mest Trsta, Poreča, Rovinja, Pulja, Labina, M otovuna, Pična in Buzeta ob rečici Rižani pri Kopru”, zato “da bi odposlancem Karla Velikega obrazložili svoje pritožbe proti zatiranju s strani vojvode Janeza.” Tu in v nadaljevanju članek vsebuje obilico subtilnih namigov na aktualne do­ godke v Primorju. Ob tem je treba vedeti, daje bil konec oktobra 1894 na vrhuncu krize zbor italijanskih županov Istre v Kopru, kjer so sestavili skupen dokument prostesta proti načinu ravnanja vlade.41 Pred tem ozadjem lahko na primer v ome­ njenem članku preberemo namigovanje, da so bili “takrat” - v letu 804 - duhovni­ ki na strani istrskih mest. Predvsem članek tudi opozarja na to, da se je “vojvoda Janez” pri svojem poskusu “slavizacije” izkazal kot tipičen “fevdalec”, ki “mu je šlo zgolj za njegovo lastno oblast in ne za narodnost ali kulturo”. Nič ga ni “pekla vest, ko je podpiral naselitev Slovanov v deželi, tistih istih Slovanov, ki so dotlej v zavezništvu z Avari večkrat požigajoč vdirali čez mejo”. Kulturno višji meščani “v starih rimsko-bizantinskih municipialnih mestih” se namreč niso bili pripravljeni spustiti na raven podložnikov in hlapcev”. In konec koncev seje moral “vojvoda” le umakniti “zaradi soglasnega protesta istrskih mest”. “Cesaijevi svetovalci pa niso oklevali in so preklicali vladni ukrep, ki so ga imeli vsi kultivirani prebi­ valci Istre za katastrofo.” V zadnjem odstavku se pokaže sodobna aktualizacija zgodnjesrednjeveškega vira: “Včeraj je rečica Rižana spet videla zbrane zastop­ nike istrskih mest. Zbrali so se v Kopru, da bi cesarjevemu namestniku sporočili svoje pritožbe glede podpiranja slovanstva, ki ga občutijo kot nesrečo. Vsa mesta so [...] spet poslala svoje odposlance: Koper, Piran, Rovinj, Labin, Tinjan, Milje itd. Le Buzet manjka, kajti tam imajo v tem trenutku Slovani oblast, in manjkajo duhovniki, kajti ti so v taboru Slovanov. Enajst stoletij torej niso mogli zlomiti

(25.10.1894), “Die Vorgänge in Istrien” (26.10.1894), “Die Slaven unddic Slavisirungsbcstrcbungcn in Istrien” (26.10.1894). 40 Tagespost 28.10.1894 (št. 297). Apollonio, Autunno istriano 10 1, ga je zmotno datiral v 28.11. 1894. Avtor prispevka je morda Joscf Stradncr, ki je med drugim zapisan na prvi strani “Tagespost” iz dne 1.10.1894 kot avtor članka “Pirano”. V njem s sklicevanjem na srednjeveško tradicijo in cvokacijo metafore poplave predoča sodobno ogroženost zaradi “slovanske poplave”. Kot (poli­ tičnega) odrešenika kliče “viteza Jurija”. Glede pojma “slovanska poplava” prim. tudi anonimni članek “Die Slaven in Istrien" v “Tagespost” z dne 2 4 .10 .1894, ki je bil zelo zapažen predvsem zaradi recepcije v tržaškem iredentističnem tisku. Glede Josefa Stradncrja prim. Wolf-Lassnig, Die Grazer “Tagespost”, zlasti 12 sl. 41 Apollonio, Autunno istriano 107. Prim. npr. članek “Die Vorgänge in Istrien” v graškem Tagcspostu z dne 29.10.1894.

54

RECEPCIJA

meščanskega ponosa in nacionalne moči istrskih mest. Ali naj bi to sedaj uspelo grofu Hohemvartu in Slovencem njegovega kluba?” V polje napetosti italijansko-slovanskih nacionalnopolitičnih nasprotij pa se poleg “beletristike” in publicistike vključi tudi likovna umetnost, zlasti slikarstvo. Tu imamo možnost primerjave med dvema slikama z naslovom “II Placito del Risano”, od katerih je vsaka na svoj način anahronistična. Na eni strani imamo sliko, ki jo je čisto v stilu historicističnega slikarstva 19. stoletja naslikal trža­ ški umetnik Giuseppe Barison (1853-1931)42 Ob poznavanju besedila listine Rižanskega zbora se zdi, d a je mogoče nekatere like identificirati: tri odposlance (missi), od katerih eden (bržkone Kadaloh sedi, patriarha Fortunata iz Gradeža, ki prav tako sedi v ozadju, medtem ko klerika, ki piše v ospredju, ni težko identifi­ cirati kot diakona Petra. V sredi stoji mož, ki pred odposlanci dviga obe roki, kot bi se hotel opravičiti; to bo bržkone vojvoda Janez. V primerjavi s to sliko pa je smiselno in barvno veliko bolj “moderno” izvedena umetniška inscenacija slikarja Bruna Croatte (1875-1948), ki je sliko velikega formata (287 x 423 cm) naslikal v Rimu v letih 1934-1935.43 Tu sta “fronti” jasni: cesarjevi odposlanci (missi) in istrski populus stojijo nasproti vojvodi in škofom na drugi strani. Ideološko ne­ dvoumna je pred cesarsko-kraljevimi odposlanci za pozdrav odločno dvignjena desna roka vojvode Janeza, ki je poklican na zagovor. Na vodoravnem napisnem traku visoko nad vojvodovo glavo oziroma nad baldahinom za cerkvene dosto­ janstvenike je mogoče prebrati napis v jasnih majuskulnih črkah: ET NOS EOS EICIAMUS FORAS. Gre za dobesedni citat iz listine Rižanskega zbora, in sicer iz ust vojvode Janeza. Kot je znano, je Janez zbranim zagotovil, da bo v bodo­ če Slovanom dopustil naseljevanje samo tam, kjer ne bodo delali nobene škode Istranom, da pa jih bo pregnal s tistih področij, kjer povzročajo škodo. Značilno za prevladujočo ideologijo časa nastanka slike je, daje prvi omenjeni vidik prezrt, morda celo namerno, in da je pogled usmerjen samo na zahtevo po pregonu. V kompoziciji Croattove slike učinkuje napisni trak skoraj kot predstopnja stripa z besedilom v oblačkih. Agresivna adaptacija citata iz zgodnjesrednjeveške listine za občinstvo v tistem času ni bila nič presenetljivega; gre za formulacijo, ki jo je s protislovansko usmeritvijo propagandistično aktualizirala italijanskonacionalna publicistika poznega 19. in zgodnjega 20. stoletja.44 Zgodnjesrednjeveški hortativ

42 O njem glej Stolzenberg, Barison 70. Slika je danes v Civico Musco di Storia Patria v Trstu. 43 O umetniku gl. Fabiani, Croalto 168 sl.; Stolzenberg, Croatto 367; Mugittu, Bruno Croatto 103 sl. Njegovo sliko “II Placito del Risano” danes hranijo v Palazzo dclla Provincia v Trstu. 44 Prim. op. 36.

55

... IN LOCO QUI DICITUR RIZIANO ...

s e je spremenil v apel sodobnikom, naj vržejo ven “druge” oziroma “tujce” - kon­ kretno: Slovane. V drastično spremenjenih razmerah je po drugi svetovni vojni Rižanski zbor postal lema nacionalne publicistike. V letih italijanskih in jugoslovanskih prizade­ vanj za pridobitev Trsta in njegovega zaledja je Giovanni Quarantotti v Rižanskem zboru videl “prvi javni protest Istranov proti uzurpatorskim slovanskim doseljen­ cem”45. Vedno znova se obnavlja predstava o “poplavi slovanskih narodov” (onda delle genti slavi) in se bolj ali manj prikrito povezuje z aktualnim političnim po­ ložajem in s konfrontacijo. V tem smislu opozarja Aldo Tassini leta 1950 na “po­ sebni pomen” Rižanskega zbora za “nacionalno tradicijo Julijske krajine”, češ da v njem prihaja do izraza “drzna drža Istranov in Tržačanov spričo šikan novih oblastnikov, ki so jih postavili Franki”.46 Pri tem pa sploh ne zanika, da se na historično in pravno vsebina zbora veže neki “drug interes”, na podlagi katerega se “stare listine oživlja na novo”. Iz njih se dvigajo osebe in liki, ki razkrivajo na­ mene in naklepe, dejanja in trpljenje, “v katerih najdemo tudi kanček sebe, celo sam izvor naših afektov in naših misli”.47 Za Melchiorra Corellija je Rižanski zbor morda tisti dogodek, ko so “Istrani bolj kot v katerem koli drugem trenutku naše zgodovine pokazali tisti ponos, ki je vreden plemenitega in sposobnega ljud­ stva”.48 En citat iz ust tega “ljudstva” oziroma natančneje njegovih pravnih predstav­ nikov (indices) je vzel upokojeni general Mario Zetto v naslov svoje 1989 objav­ ljene knjige, ki kot posebnost poleg italijanskega prevoda listine prinaša tudi pre­

45 Quarantotti, Pietro Kandier c l’Istria 7. 46 Tassini, Fortunato di Grado, zlasti op. 27: “II Placito del Risano ha un valorc cd una importanza speciali per la tradizionc nazionalc dclla Venezia Giulia, in quanto ci presenta, attraverso la mode­ sta trascrizionc del notaio, 1’ardito atteggiamento dcgli Istriani c dci Tricstini di fronte ai soprusi dci nuovi govemanti stabiliti dai Franchi. [...]" Tu se pri “Frankih” morda oglašajo tudi asociacije na “Francoze” ali v širšem smislu “zaveznike”. 47 Tassini, Fortunato di Grado 27: “Mi sembra ehe con ciö, al documento del Placito del Risano, giž solenne cd insigne per il suo contcnuto storico c giuridico, si sia aggiunto un altro intcrcssc, per merito del quale le antichc carte si animano di nuova vita c da loro sorgono persone c figure rivclatricc di idec c propositi, di azioni c passioni, ncllc quali ritroviamo qualcosa di noi stessi, anzi l’originc stessa dci nostri affetti c dci nostri pcnsicri.” 48 Corclli, Albona 14: “[ai Franchi], i quali sopprcsscro Ia millenaria autonomia municipale [...] Contro i soprusi dci nuovo govemo gli Alboncsi, assieme cogli altri Istriani, protestarono, conseguendo qualchc vantaggio, al celebre placito del Risano (804), forsc il giomo in cui gli Istriani dimostrarono, pili ehe in qualsiasi altro momento dclla nostra storia, ficrczza degna d’un popolo nobile c forte.” Za Mclchiorta Corellija prim. Šemi, Istria c Dalmazia 374-376 (Sergio Cella).

56

RECEPCIJA

vod v beneško-koprsko narečje.49 Besede Mejo crepar ehe viver in 'sta maniera! konsekventno formulirajo pritožbe in klic na pomoč istrskega ljudstva, kijih avtor transponira tudi v svoj lastni čas.50 V resnici gre za modificiran citat iz Jonove knjige (4, 8). Že od zgodnjekrščanskih časov naprej je bila ta knjiga stare zaveze predmet intenzivne recepcije in številnih eksegetskih prizadevanj.51 Rešitev Jona iz trebuha morske pošasti je veljala kot znamenje za Kristusovo vstajenje, kot motiv sojo zelo pogosto upodabljali v slikarstvu v katakombah in plastiki na sar­ kofagih, pa tudi v umetnosti mozaikov, kot jih lahko občudujemo v Ogleju v zelo kvalitetni izvedbi. Omenjeni citat (Jona 4, 8) je zelo primeren za “svetopisemsko” motiviranje in retoriko političnega odpora.52

49 Zctto, Anno domini 804, predgovor Francesco Šemi (5-7). Prim. k temu z jezikoslovnega stališča: Filipi, Rezension 353-357. D aje ta publikacija umeščena v ideologiški tok tridesetih in štiridese­ tih let 20. stoletja, je razvidno tudi iz (para)militaričncga sedežnega reda; poleg tega vsebuje tudi heraldične anahronizme itd. (str. 26). 50 Prim. Placitum fol. 22v, 17-19: “Si nobis succurrit domnus Carolus imperator, possumus evadere, sin autem, melius est nobis mori quam vivere." 51 Glej Vanoni, Jona, Jonabuch 985-987; Dassmann - Engcmann - Hohciscl, Jonas 670-699; Zobel, Jona/Jonabuch 229-234; Biser, Zum frühchristlichen Verständnis 19-21. 52 Variacijo tega motiva morda najdemo tudi v prvem poglavju dela Origo gentis Langobardorum: “Melius est nobis pugnam praeparare, quam Wandalis tributa persolvere.”

57

EDICIJA IN PREVOD/ EDITION UND ÜBERSETZUNG

NAČELA EDICIJE Uporaba velike in male začetnice se ravna po sodobnih edicijskih načelih. Lastna imena (krajevna oz. zemljepisna in osebna) so zapisana z veliko začetnico. Interpunkcija, seveda tudi z upoštevanjem interpretacije oz. prevoda, sledi moder­ nim običajem. Znak za interpunkcijo oziroma pavzo, ki se včasih pojavi v rokopi­ su in je podoben poševni črti, je podan s poševno črtico /. Besedilo je v rokopisu v veliki meri napisano kot scriptio continua; izjema je eshatokol s podpisi. Zaradi boljše preglednosti in berljivosti je besedilo razčlenjeno v odstavke. Razrešitev okrajšav - v rokopisu so označene s kratko vodoravno črtico ali na kak drug način - j e podana v okroglih oklepajih; prav tako so v okroglih oklepajih podane običaj­ ne paleografske okrajšave, kot npr. p(ro) ali (con), pri čemer so nosniki v (con) ali (com) razrešeni glede na kontekst. Za funt (libra) je bil očitno uporabljen črki L s pentljami podoben znak. Ni pa posebej označena občasna io-ligatura. V oglatih oklepajih so razrešene konjekture, ki so delno potrebne tudi zaradi uničenja papir­ nih listov na desnem robu.

61

... IN LOCO QUI DICITUR RIZIANO ...

EDITIONSGRUNDSÄTZE Groß- und Kleinschreibung erfolgt nach modernen Editionsgrundsätzen. Eigennamen (Orts- bzw. geographische Namen und Personennamen) werden mit großem Anfangsbuchstaben geschrieben. Nach modernen Gepflogenheiten, frei­ lich auch im Hinblick auf die Interpretation bzw. Übersetzung, erfolgt auch die Interpunktion. Ein in der Handschrift gelegentlich gesetztes schrägstrichartiges Interpunktions- oder Pausenzeichen wird als / wiedergegeben. Der Text ist in der Handschrift weitgehend kontinuierlich überliefert, ausgenommen das Eschatokoll mit den Subskriptionen. Die absatzweise Gliederung des edierten Textes er­ folgt zum Zweck besserer Übersichtlichkeit und Lesbarkeit. Die Auflösung von Abkürzungen - im Text durch horizontalen Kürzungsstrich oder auf andere Weise - wird in runden Klammem angegeben; ebenfalls in runden Klammem werden üb­ liche paläographische Abkürzungen, wie p(ro) oder (con), angegeben, wobei die Nasale in (con) oder (com) kontextuell passend aufgelöst werden. Für Pfund (li­ bra) scheint ein mit Schlaufen versehenes L-artiges Zeichen verwendet zu werden. Nicht gesondert vermerkt wird die gelegentliche io-Ligatur. In eckigen Klammem aufgelöst werden Konjekturen, die zum Teil auch wegen der Zerstörungen der Papierblätter am rechten Rand nötig sind.

OBJAVE, REGESTI IN PREVODI

OBJAVE, REGESTI IN PREVODI Objave Ughelli - Coleti, Italia Sacra 2V, coli. 1097-1101. Carli, Delle antichitä italiche 'IV, App. I (Št. I), 5-12; 2IV App. 1,243-248. Kandier, L’Istria III, po str. 236 (štiri nepaginirane strani). Kandier, CDII, 111-115 (št. 54). Kandier, Notizie storiche di Pola 79-85. Kukuljevič Sakcinski, Codex diplomaticus 1,36-40. Udina, II Placito del Risano 61-67/82. Cessi, Documenti I, 60-67 (št. 40). Leicht, Storia del diritto italiano - Le fonti 286-291. Kirac, Črtice 287-292. Manaresi, I Placiti 1,48-56 (št. 17). Guillou, Regionalisme 301-307. Margetic, O nekim pitanjima 131-144. Petranovič - Margetic, II Placito del Risano 56-70. Petranovič, Zborovanje na Rižani 98-106. Tomaž, In Adriatico 546-559 (po Kandleiju). Regesti Hübner, Gerichtsurkunden 236 (št. 677a). Waitz, Deutsche Verfassungsgeschichte 3 (21883) 488-492 (delno). Prevodi a) Italijanski Kandier, Notizie storiche 48-53. Zetto, Anno domini 804, 141-151; prav tam 127-137 prevod (“El Placito de Risan”) v koprski dialekt. Tomaž, In Adriatico 546-559 (po Zettu). Petranovič - Margetič, II Placito del Risano 56-70 (vzporedno z latinskim tek­ stom).

63

- IN LOCO QUI DICITUR R1ZIANO ...

http://www.istrianet.org/istria/history/0804-placito-risano.htm b) Nemški Waitz, Deutsche Verfassungsgeschichte 3,405-409 (parafraziran). Pitz, Leben im Mittelalter 148-157. Krähwinkler, Friaul 202-210. Esders, Regionale Selbstbehauptung 53-64. c) Slovenski Kos, Gradivo II, 19-27 (parafraziran). Bratož, Rižanski zbor 86-88. Žitko, Listina II, 87-90 (po Bratožu). d) Hrvaški Kirac, Črtice 53-59. Klaic, Izvori 9-13. Margetič, O nekim pitanj ima 132-145. Petranovič, Zborovanje na Rižani 106-111. e) Francoski Guillou, Regionalisme 295-300 (izčrpno parafraziran).

64

EDITIONEN. REGESTEN UND ÜBERSETZUNGEN

EDITIONEN, REGESTEN UND ÜBERSETZUNGEN Editionen Ughelli - Coleti, Italia Sacra 2V, coli. 1097-1101. Carli, Delle antichitä italiche 'IV, App. I (n. I), 5-12; 2IV App. I, 243-248. Kandier, L’Istria III, nach S. 236 (vier unpaginierte Seiten). Kandier, CDII, 111-115 (n. 54). Kandier, Notizie storiche di Pola 79-85. Kukuljevič Sakcinski, Codex diplomaticus I, 36-40. Udina, II Placito del Risano 61-67/82. Cessi, Documenti I, 60-67 (n. 40). Leicht, Storia dei diritto italiano - Le fonti 286-291. Kirac, Črtice 287-292. Manaresi, I Placiti 1,48-56 (n. 17). Guillou, Regionalisme 301-307. Margetič, O nekim pitanjima 131-144. Petranovč - Margetč, II Placito del Risano 56-70. Petranovič, Zborovanje na Rižani 98-106. Tomaž, In Adriatico 546-559. (Nach Kandier) Regesten Hübner, Gerichtsurkunden 236 (n. 677a). Waitz, Deutsche Verfassungsgeschichte 3 (21883) 488-492 (Teilwiedergabe). Übersetzungen a) Italienisch Kandier, Notizie storiche 48-53. Zetto, Anno domini 804, 141-151; ebenda 127-137 Übersetzung (“El Placito de Risän”) in capodistrianischen Dialekt. Tomaz, In Adriatico 546-559. (Nach Zetto) Petranovič - Margetič, II Placito del Risano 56-70. (Parallel zum lateinischen Text)

65

... IN LOCO QUI DICITUR RIZIANO ...

http://www.istrianet.org/istria/history/0804-placito-risano.htm b) Deutsch Waitz, Deutsche Verfassungsgeschichte 3,405-409 (Paraphrasierung) Pitz, Leben im Mittelalter 148-157. Krähwinkler, Friaul 202-210. Esders, Regionale Selbstbehauptung 53-64. c) Slovenisch Kos, Gradivo II, 19-27 (Paraphrasierung) Bratož, Rižanski zbor 86-88. Žitko, Listina II, 87-90. (Nach Bratož) d) Kroatisch Kirac, Črtice 53-59. Klaič, Izvori 9-13. Margetič, O nekim pitanjima 132-145. Petranovič, Zborovanje na Rižani 106-111. e) Französisch Guillou, Regionalisme 295-300. (Ausführliche Paraphrasierung)

66

EDICIJA/EDITION Placitum Riziancnse Archivio di Stato di Venezia, Secreta- Codex Trevisaneus (Codice Trevisaneo) fol. 2 1 r-2 3 r. /fol.21r/l/ In no(m)i(n)e Patris (et) Filii (et) Sp(irit)us Sancti. Ame(n). / Cu(m)a p(er) iussione(m) / piissimi atq(ue) ex(cellentissi)mi d(omi)ni /2/ Caroli magni imp(er)atoris et Pipini regis filii eius / i(n) Istria nos s(er)vi eor(um) /3/ directi fuissemus, idest Izzob presbiter atq(ue) Cadolao et Aio comites, /4/ p(ro) causis sanctar(um) Dei ecclesiar(um)c dominor(um) nostror(um) seu et d(e) vi­ olentia /5/ populi, pauperor(um), orfanor(um) et viduar(um), / primis omniu(m) venie(n)tib(us) nobis /6/ i(n) territorio Caprense loco, q(ui) dicit(ur) Riziano, / ibiq(ue) adunatisd venerabili /7/ viro Fortunato patriarcha atq(ue) Theodoro, Leone, Stauratio, Stefano, / Laure(n)tio /8/ ep(iscop)is et reliq(ui)s primatib(us)c vel populof p(ro)vinci? Istrie(n)siu(m), / tunc elegimus 191 d(e) singulis civitatib(us) seu castellis homines capitaneos numero centu(m) septua/10/ginta et duos, / fecimus eos iurare ad sancta (quattuor)s D(e)i eua(n)gelia et pignfora] /11/ sanctorum, ut omnia, quicq(ui)d scirent, d(e) quo nos eos i(n)terrogaverimus, dica[nt] /12/ veritate(m), imprimis d(e) reb(us) sanctarum Dei ecclesiar(um)h, d(e)ind(e) d(e) iustitia domi/13/nor(um) nostror(um)‘ seu et d(e) violentia vel (con)suetudine populi terr$ istius, /14/ orfanor(um) et viduarum, q(uod) absq(ue) ullius ho(min)is timore nobis dicerent veritate(m). /15/ Et ipsi d(e)tuleru(n)t nobis breves p(er) singulas civitates vel castella, a sledeči Nos prečrtan (prim. Nos za Istria) / folgendes Nos durchstrichen (vgl. Nos nach Istria)

b IZZO s kapitalami v rkp. / IZZO Kapitälchen ms. c [ct de iustitia] bržkone treba dopolniti (prim. spodaj vrst. 12) / [ ct de iustitia] wohl zu ergänzen (vgl. unten Z I 12) d sledi spatium za več črk / folgt Spatium fiir mehrere Buchstaben c -m- očitno korigiran / -m- anscheinend korrigiert f populo korigirano iz p(ro)pulo / populo korrigiert aus p(ro)pulo £ znak za številko I Zahlzeichen h sledi znak za opombo ali napotek/fo lg t Anmerkungs- oder Verweisungszeichen ' sledi znak za opombo ali napotek /fo lg t Anmerkungs- oder Verweisungszeichen

67

...IN LOCO QUI DICITUR RIŽI ANO ...

quos(?)i /16/ tempore Co(n)slantini seu Basilii magistri militu(m) fecerunt, (con)tine(n)tes, /17/ q(uod) a parte ecclesiar(um) no(n) haberent adiutoriu(m) nec suas (con)suetudines. /18/ Fortunatus patriarcha dedit respo(n)su(m) dice(n)s: “Ego nescio, si sup(er) me /19/ aliq(ui)d dicere vultis. Veru(m)tame(n) vos scitis omnes (con)suetudines, quas a /20/ vestris partib(us) sancta ecclesia mea ab antiquo te(m)pore usq(ue) nu(n)c d(e)dit. /21/ Vos michi eas p(er)donastis, p(ro)pter quod ego, ubicu(m)que potui, i(n) vestro fui adiutori[o] /22/ et nunc esse vollo, et vos scitisk, q(uod) mul­ tas dationes vel missos i(n) s(er)vitiu(m) d(omin)i /23/ imp(er)atoris p(ro)pter vos direxi. Nunc aute(m), qualiter vobis placet, ita /24/ fiat.” / Omnis populus unanimiter dixeru(n)t: “Q(uod) antea tu(n)c et nu(n)c et /25/ plura te(m)pora p(ro) nostro largido' ita sit, q(ui)a multam bona parte" ha/26/buimus et habere credimus, excepto q(uan)do missi dominor(um) nostror(um) /27/ venerint, antiqua consuetudine vestra familia faciat.” / Tu(n)c For/28/tunatus patriarcha dixit: “Rogo vos, filii, nobis dicite veritate(m), /29/ quale(m) (con)suetudine(m) sancta ecclesia mea metropolitana i(n) territoriu(m)0 Istrie(n)se i(n)ter vos habuit.” Primus omniu(m) primas PolIe(n)sis dixit: /31/ “Qua(n)do patriarcha i(n) nostra(m) civitate(m) veniebat et si opportunu(m) erat, /32/ p(ro)pter missos dominor(um) nostror(um) aut aliquo placi[to] cu(m) magistro /33/ militum Gr?cor(um)P habere, exiebat ep(iscopu)s civitatis nostr? cu(m) sacerdotib(us) /34/ et clero vestiti planetas cu(m) cruce, cereostados^ et i(n)censo, psalendo, /35/ sicuti su(m)mo po(n)tifici, et iudices una cu(m) populo veniebant cu(m) signisr /fol.21v/1/ et cu(m) magno eu(m) recipiebant honore. Ingrediente(m) aute(m) ipsu(m) pontifice(m) i(n) /2/ domu(m) sanet? ecclesi? nostr? accipiebants, statim ipse ep(iscop)us*1

j branje nejasno / Lesung unklar k s- očitno korigiran iz druge črke / s- anscheinend korrigiert aus einem anderen Buchstaben 1largido podčrtano / largido unterstrichen msledi spatium za več črk/ folgt Spatium Jur mehrere B uchstaben n [a] parte [vestra] bržkone treba dopolniti / [a] parte [vestra] wohl zu ergänzen 0 spatium med r in r; morda napačno razumevanje na drugem sledečem mestu se pojavljajoče besede i(n)tcr / Spatium zwischen r und r; vielleicht Mißverständnis des an übernächster Stelle erscheinenden Wortes i(n)tcr P opomba na robu na levi: magister militu(m) / Grccor(um) / Randvermerk links: magister militu(m) / Grccor(um) 1 končnica prej -os kot -c s / Endung eher -os als -cs r končnica nejasna /Endung undeutlich s accipiebat Manaresi / accipiebat Manaresi

68

... IN LOCO QUI DtCITUR RIZIANO ...

claves d(e) sua /3/ domo et ponebat eas ad ped(e)s patriarch?. / Ipse aute(m) patri­ archa dabat eas suo /4/ maiori et ipse iudicabat et disponebat usq(ue) i(n) die tertia. Quarta aute(m) die /51 ambulabat i(n) suu(m) rectorio.” Deinde interrogavimus iudices d(e) aliis1civi/6/tates sive castella, si veritas fu­ isset ita. Omnes dixeru(n)t: “Sic est veritas et sic /7/ adimplere cupimus. Nos vere amplius sup(er) patriarcha dicere no(n) possumus. /8/ Peculia aute(m) vestra domnica, ubicu(m)que nostra pabulant ibiq(ue) et vestra paschant /9/ absq(ue) omni datione. Volumus ut i(n) antea ita p(er)maneat. Nam vero sup(er) ep(iscop)os /10/ multa habemus quod dicere. .i. capitulo. Adu missos imperii sive i(n) quacu(m)q(ue) da/11/tione aut collec­ ta medietate(m) dabat ecclesia et medietate(m) populus. ii. capitu/12/lo. Qua(n)do missi imperii veniebant, i(n) episcopio habebant collocatione(m), et du(m) /13/ interim reverti d(e)berent ad sua(m) dominatione(m) ibiq(ue) habebant ma(n)sione(m). iii. /14/ cap(ilu)lo. Quaecu(m)q(ue) cartulae enphitheoseos aut libellario iure vel no(n) dolosas (com)mu/15/tationes nu(m)q(uam) ab antiquu(m) tempus cor­ ruptae fiieruntv ita, ut nu(n)c fiu(n)t. .iiii. /16/ cap(itu)lo. De herbatico vel glandatico nu(m)q(uam) aliq(ui)s vim tulit inter vicoraw, /17/ nisi secu(n)du(m) (con)suetudine(m) parentorum nostro­ rum. .v. cap(itu)lo. De vineas nu(m)q(uam) i(n) /18/ tertio ordine tuleru(n)t, sicut nu(n)c faciu(n)t, nisi tantu(m) quarto. ,vi°. cap(itu)lo. /19/ Familia ecclesia nu(m)q(uam) sca(n)dala (com)mittere adversus liberu(m) ho(m)i(n)em aut /20/ ced(e)re cu(m) fustib(us) et. ia(m) nec sedere ante**x eos ausi fuerunt. Nu(n)c aute(m) cu(m) /21/ fustibus nos cedunt et cu(m) gladiis seq(u)u(n)tur nos. Nos vero p(ro)pter timore(m) d(omi)ni /22/ nostri no(n) sumus ausi resistere, ne peiora acrescal. .vii. Quis terras /23/ ecclesi? femerabaty usque2 ad tertia(m) reprehe(n)sione(m) nu(m)q(uam) eos foras eiicie/24/bat.

1drugi i morda korigiran iz a / zweites i vielleicht aus a korrigiert u kapitalni A morda korigiran iz minuskulnega a /K apital-A vielleicht aus Minuskel-a korrigiert v končnica morda korigirana / Endung vielleicht korrigiert w vicora podčrtano / vicora unterstrichen x n nad u ali n / n über u oder n y sie rkp., beri: fenerabal / sic ms., lies: fenerabat z ut (podčrtano) q(uc) ? / ul (unterstrichen) q(uc) ?

70

... IN LOCO QUI DICITUR RIZIANO ...

viii. M are uno publica33, ubi omnis populus (com)muniter piscaba(n)tbb, /25/ m odo ausi no(n) sumus piscare, q(ui)a cu(m) fustib(us) nos cedu(n)t et retia nostra concidu(n)tcc. /26/ .viiii. cap(itu)lo. Unde nos interrogastis d(e) iustitiis dominor(um) nostro­ r u m ), quas Greci /27/ ad suas tenueru(n)t manus usq(ue) ab illo die, q(uod) ad ma­ nus dominor(um) nostror(um) /28/ p(er)venimus, ut scimus, dicimus veritatem: De civitate Polle(n)si solidi /29/ ma(n)cosi sexaginta et sex. De Ruuingio solidi ma(n)cosi 40. De Pa/30/rentio ma(n)cosos sexaginta et sex. Numerus Tergestinus ma(n)cosos /31/ sexaginta. De Albona ma(n)cosos triginta. D(e) Pedena ma(n)cosos XX. /32/ De Montanna ma(n)cosos 30. De Pingue(n)to ma(n)cosos XX. Cancella/33/rius Civitatis Nou? ma(n)cosos Xii. Qui faciu(n)t i(n)simul ma(n)cosos 344. /34/ Isti solidi tempore Grecor(um) i(n) pallatio eos portabat. Postq(uam) Ioa(n)nes d(e)venit /35/ in ducatu, ad suu(m) opus istos solidos habuit et no(n) dixit, q(uod)dd iustitia pallatii fuis/36/set. It(em) habet casale Orcionis cu(m) olivetis multis. Ite(m) portione(m) d(e) casale /37/ Petriolo cu(m) vineis, terris et olivetis. It(em) omne(m) portione(m) Ioa(n)nicc /38/ Cancianico cu(m) terris, vineis, olivetis et casa cu(m) torculis suis. It(em) possess(ionem) /39/ magno0"d(e) Arbe cu(m) terris, vineis, olivetis et casa sua. It(em) possessione(m) Ste/40/phani magistri militu(m). It(em) casa(m) Zero(n)tiaca(m) cu(m) omni possess(ione) sua.*

**sicrkp. /sicm s. bb krajšalna črtica nad a morda kasneje dodana / Kürzungsstrich über a vielleicht später nachgetra­ gen cc morda naknadna korektura končnice v -u(n)t / vielleicht nachträgliche Korrektur der Endung in -u(n)t ** ni jasno čitljivo; korektura ali zabrisanost ali tintna rja? / nicht deutlich lesbar; Korrektur oder Verwischung oder Tintenfraß? cc prečrtano je sledeče, ne več povsem čitljivo ime ("Cancianico Manaresi) / durchstrichen ist folgender, nicht mehr deutlich lesbarer Name ("Cancianico Manaresi) R sic rkp. / sic ms.

72

... IN LOCO QUI DICITUR RIZIANO ...

It(em) /41/ possess(ionem) Mauricii ypati seu Basilii magistriss militu(m) in­ star et d(e) Theodoro /42/ ypato. lt(em) possess(ionem), qua(m) tenet i(n) Priatello cu(m) terris, vineis et olive­ tis, /43/ et plura alia loca. In Noua Ciuitate habet fischo publico, ubi (com)manet, /44/ intus et foras civi­ tate amplius q(uam) duos centu(m) colonos, p(er) bonu(m) te(m)pus /45/ reddu(n)t oleo amplius q(uam) centu(m) modia, vino magis q(uam) a(m)phoras duocentu(m)/, /fol.22r/l/ alnona1'*11 seu castaneas sufficie(n)ter. Piscationes vero habet, unde illi veniu(n)t p(er) /2/ a(n)nu(m) amplius q(uam) quinquaginta solidi ma(n)cosi abs­ q u e ) sua me(n)sa ad satietatem. /3/ Omnia ista dux ad sua(m) tenet manu(m), exceptis illis 344 solidos, sicut sup(ra) /4/ scriptu(m) est, quod i(n) pallatio d(e)bent ambulare. De forcia unde nos /5/ interrogastis, quas Ioa(n)nes dux nobis fecit, quod sci­ mus, dicimus veritate(m): / .1. /6/ cap(itu)lo. Tulit nostras silvas, unde nostri parentes herbatico et glandatico /7/ tollebant. It(em) tulit nobis casale inferiore, unde parentes nostri, ut su­ piner)" /8/ diximus, similiter tollebant. Modo (con)tradicit nobis Ioa(n)nes. Insup(er) Sclauos sup(er) terras nostras posuit. Ipsi arant nostras terras et nostras ru(n)cora[s], /10/ segant nostras pradasü, pascunt nostra pascua et d(e) ipsas nostras terras /11/ reddu(n)t pe(n)sione(m) Ioa(n)ni. Insup(er) no(n) remane(n)t nobis boves neq(ue) caballi. Si /12/ aliq(ui)d dicimus, interimere nos dicunt. Abstulit nostroskk confines(?)11, /13/ quos nostri parentes secu(n)du(m) antiqua(m) (con)suetudine(m) ordinabant. .ii. kap(itu)lomm. /14/ Ab antiquo tempore, du(m) fuimus sub potestate Grecorum imperii, habueru(n)t /15/ parentes nostri (con)suetudine(m) habendi

es -css(ioncm) Mauricii ypati scu Basilii magi- podčrtano / -css(ioncm) Mauricii ypati scu Basilii magi- unterstrichen alnona z nenavadno na levo nagnjenim I / alnona mit eigentümlich nach links geneigtem 1 " sic rkp. /s ic ms. Ü sledi prečrtan nostra / folgendes nostra durchstrichen k,: prečrtana je naslednja beseda (cofinos Manaresi) / durchstrichen ist folgendes Wort (tofinos Manaresi) 11zdi se, da je napisano cofinos - brez znaka za krajšavo / Buchstabenbestand scheint cofinos - ohne Kürzungszeichen - zu sein mm zdi se, daje bila kot inicialka predvidena črka k- namesto c- / Als Initiale scheint k- statt c- inten­ diert zu sein

74

... IN LOCO QUI DICITUR RIZIANO ...

actus tribunati domesticos seu vicarios /16/ necno(n) locoservatornn, et p(er) ip­ sas00 honores ambulabant ad (com)munione et sed(e)b[ant] /17/ i(n) consessu, unusq(ui)sq(ue) p(er) suu(m) honorePP. Et q(ui) volebant meliore(m) honore(m) habere /18/ d(e) tribuno, ambulabat ad imperiu(m), q(ui) ordinabat illu(m) ypato. Tunc ille, q(ui) /19/ imperialis erat hypatus^, i(n) omni loco secu(n)du(m) illu(m) magistm(m) militu(m) p(ro)ce/20/d(e)bantrT. Modo aute(m) dux noster Ioa(n)nes (con)stituit nobis cenlarchos, divisit /21/ populu(m) inter filios et filias vel generu(m) suu(m), et cu(m) ipsos pauperes aedifica(n)t /22/ sibi pallatias. Tribunatusss nobis abstulit, liberos homines11 non nos /23/ habere p(er)mittit, sed ta(n)tu(m) cu(m) nostros s(er)vos facit nos i(n) hoste a(m)bulare, /24/ libertos nostros abstu­ lit1111, advenas ho(m)i(n)es ponimusvv i(n) /25/ casas vel ortora nostra, nec ipsosww potestate(m) habemus. Grecor(um) te(m)pore /26/ omnis tribunus habebat*xx scusatosyy quinq(ue) et amplius, et ipsos22 /27/ nobis abstulit. Fodereaaa nu(m)q(uam) d(e)dimus, in curte nu(m)q(uam) laboravimus, /28/ vineas nu(m)q(uam) laboravimus, /31/ calcarias nu(m)q(uam) fecimus, casas nu(m)q(uam) aedifi/29/cavimus, tegorias nu(m)q(uam) fecimus, canes nu(m)q(uam) pavimus, collectas nu(m)[q(uam)] /30/ fecimus, sicut nu(n)c facimus: p(ro) unoquoq(ue) bove unu(m) modiu(m) damus; collectas d(e) ovib(us) nu(m)q(uam) fe­ cimus, quomodo nu(n)c facimus: unoquoq(ue) a(n)no damu[s] /32/ peccora et ag­ nos. Ambulamus navigio i(n) Venetias, Raue(n)na(m), Dalmatia[(m)] /33/ et p(er)

nn končnica nejasna; morda mišljeno -or(um), vendar ne izpeljano/E ndung unklar; vielleicht -or(um) intendiert, aber nicht ausgeßihrt 00 sic rkp. /s ic ms. PP -orc podčrtano / -orc unterstrichen q